Se lahko na kratko predstavite?

Sem študentka Zakonske in družinske terapije, ki rada pije podaljšano kavo in piše ljubezenske in fantazijske kratke zgodbe ter pesmi.
Že od mladih let sem rada pobegnila v svetove, ki jih lahko ustvarim sama, sedaj pa le-te rada delim z ljudmi okoli sebe- še posebej, če lahko občutja bližnjega začutim tudi s črnilom in papirjem v tišini ter spokojnosti.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

Seveda verjamem v umetnost. Vidim in slišim jo vsak dan in vsak človek jo ima v sebi. Nekateri si jo upajo izražati, drugi mogoče sploh ne vedo, da jo izražajo. Vanjo verjamem, ker ji zaupam. Umetnost, ki jo najbolj začutiš, je naredil nekdo ali nekaj, ki je bil/o zvesto sebi, bodisi gre za roman, dramsko igro ali pa domačo kavo cimetom.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

V njej se najde vsak, ki išče. Pisanja osebi ni mogoče vsiliti. Zame je bil kot pobeg pred resničnostjo, saj sem bila v otroštvu soočena z nenavadnimi situacijami. Prav tako premaga dolgčas. Ko napišeš tri strani za svojo zgodbo ali roman, so šle mimo tri ure, a dokaz kako si preživel čas, lahko vidiš. In deliš z drugimi, če si tako želiš in tem osebam dovolj zaupaš. Pri tem sem bila izjemno srečna. V osnovni šoli sem imela sošolko, ki je zelo rada prebirala moje kratke zgodbe. In ne samo to: bila sem srečna avtorica, saj sem od nje dobila pohvale in še kako pomembne kritike! Zaradi obojega sem se nato izboljšala v pisanju, čeprav sem morala postati tudi samokritična. Nadvse pomembno je tudi, da nisi preveč samokritičen, saj sam sebi lahko najhitreje narediš krivico.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Ponuja vprašanja na odgovore. Dvomi o vsem in o vseh. A tako se tvori znanost in utrjuje domišljija vsakega posameznika. Več posameznikov z domišljijo vodi v družbo z napredkom. Po mojem mnenju je to bistvo človeštva in v tem vidim prihodnost. Umetnost pa je vedno spremljala napredek in tudi nazadovanje v človekovi eksistenci.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Kultura, je družba. Družbo pa je mogoče spreminjati. Potrebno jo je spreminjati. A to ne pomeni, da jo moramo sproti pozabljati. Interpretacija. Interpretacija kulture je najbolj pomembna. Iz kulture prihajajo naša dejanja, čutenja in občutek za moralo. Omogoča učenje in vzgojo otrok in vodenje tistih, ki so (ne)zavedno zatavali iz nje ter si tako škodovali. Je kot družinski član, ki se v družino ne vmešava naravnost, ampak v vsakem posamezniku izvabi skriti talent, podedovan ali pa privzgojen.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Pripadanje. Vsi želimo nekomu pripadati. Biti del nečesa večjega ali manjšega. V vsakem primeru pa se želimo počutiti srečne. A sreča ni cilj. Je pot. Umetnost ponuja to pot. Lahko se odločiš, da si jo ogleduješ od daleč ali pa postaneš tisti, ki je gledan in te ljudje začutijo, če veš, kaj želiš početi oz. če si srečen s tem, kar počneš. To se mi zdi najpomembnejši del umetnosti. Pripadnost. In mogoče želja, da te opazijo. Pa ne niti toliko, da opazijo tebe, saj si še vedno želim spokojnosti in mirnega pitja kave. Obstaja želja po prepoznavnosti tvojega dela. Vsak človek je vesel, da cenijo njegovo delo.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Čas, posvečen mislim drugega. Ko vzamem v roke knjigo, si predstavljam, kako se je avtor te knjige počutil ob pisanju. Kaj je počel, kako je imel postavljeno pohištvo… vse! Potem se sprašujem, kako nekje je uspelo avtorju/avtorici napisati tako neznansko popoln, a preprost stavek. Najboljši stavki so vredni, da si jih zapomnimo. In jih citiramo ob pravih priložnostih.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Tukaj lahko podam le mnenje, znanstvenega odgovora pa ne, saj nisem zasledila statistike na to temo in o prevladujočem mnenju za to vprašanje ne vem povedati dovolj, da bi lahko o tem pisala. Menim, da jih avtor kot oseba ne zanima. Razen, če gre za aktivno sodelovanje z javnostjo in prikazovanje v javnih medijih. Dober primer je Svetlana Makarovič, ki je svojo osebnost podkrepila z javnim nastopanjem na odru in v oddajah.
Rada verjamem, da si ljudje na nek način ustvarijo svojo lastno predstavo avtorja in da ne blatijo in tudi ne pretirano všečkajo kakšnega avtorja, ker tako počnejo vsi drugi.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

Zahvali se vsakemu, ki je sodeloval pri objavah. In tudi vsakemu, ki ti je dal ideje. Ohranjaj anonimnost- ne razlagaj na dolgo in široko kdo ti je kaj povedal in nikoli ne daj bralcem naravnost vedeti, o kom pišeš. Zadnja stvar, ki jo želi oseba, ki prebira knjigo, videti, da je dobesedno prekopirana v knjigo. Jemlji inspiracijo od osebe, ne vzami pa si za svojo knjigo enega človeka v celoti. To je lenobno.

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Da dvakrat premisliš, preden kaj objaviš v javnost. Razlika je med osnutkom, kjer se lahko razpišeš po mili volji in podaš svoje mnenje o občih zadevah. Potem je tudi sporočilo same zgodbe. Kaj želi lik doseči? Kdo je tvoj lik? Kaj odkriva in kaj si želi? Se to odraža skozi konflikt? Skozi njegove muke? Kaj se je naučil? Itd.
Tvoja odgovornost je, da ta vprašanja razrešiš. Moralno sporno bi bilo spodbujati ideologije, ki širijo nasilje in ali ga celo spodbujajo, na primer.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Mislim, da se zmeraj pripravljam. Ko začneš pisati zgodbo in se tudi tebi zdi dovolj dobra, da si zanjo vzameš čas, zgodba vzame čas tebi. Takšna recipročnost. In ti moraš bit kul s tem. V vsakem sprehodu iščem inspiracijo, včasih upam, da srečam koga oz. si vsaj predstavljam, da jih. Mogoče greš mimo gostilne in si predstavljaš pogovor, čeprav nimaš pojma, o čem čebljajo. Pa je to tako zabavno. Še posebej, če lahko s kom deliš te misli.
Ko sem pripravljena dejansko pisati pa je drugače. Včasih se vsedem za računalnik in so prsti na miru. Ali pa grem pogledat kak film. Potem v filmu pride kak dober stavek in si ga moram takoj zapisat v beležko. Te beležke so zmeraj pri roki.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Vedno sem vesela pozornosti, ki jo dobi moje delo. Pa bodisi je kritika ali pohvala. Oboje je koristno, saj oboje spodbuja, da si v pisanju lahko še boljši.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Želim ustvariti slikovitost. Želim delati dobre zgodbe in dobre opise za zgodbe, ki jih pišem. Tako je recimo pri erotiki. Izzvati moraš lastno čutnost. Pri fantaziji se moraš v mislih odpovedati kapitalizmu (zabavno, ne?). Rada slišim, da so si lahko bralci nazorno predstavljali stvari in še posebej sem vesela, ko slišim, da so si kakšen lik iz zgodbe predstavljali podobno kot jaz.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

Delo in hobi. Sedaj bolj kot hobi, vendar upam, da bom nekoč lahko pisala tudi profesionalno , za delo.

Kdaj je knjiga zaključena?

Ko si rečeš, da si zaključil in se v časovnici dveh tednov ne spomniš ničesar novega ali nobene spremembe, ki bi jih še rad naredil. In ko tvoj “editor” nima nobenih vsebinskih pripomb več.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Zamislim si neko idejo, potem like, potek zgodbe (ni nujno, da celoten) in pričnem s prvim poglavjem. Kasneje si domislim prolog. Potem nekaj časa ne pišem, da se ideja ustali. Domišljam si scenarije dogajanja z dogodki in liki v njih.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

Brez enega ni drugega.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Svoje težave zakrinkaj tako, da ne bodo vedeli, da pišeš o svojih težavah. Naredi daljše stavke brez dolgovezenja in s čim več slikovitosti.

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Od naštetega sem tekom študija pisala vse od naštetega, razen publicistike. Razlika je v opisih. Pri poeziji moraš biti direkten in hiter, pri prozi počasen, a konkreten. Esejistika je valovita, neumetniška besedila pa so znanosti prosta pot, tako da je čim več navajanja drugih avtorjev.

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Če je to ali ali vprašanje, potem bi bila raje bogata. Če si slaven, nimaš miru, če pa si bogat pa lahko v večjem miru piješ malo dražjo kavo. Na zelo udobnem kavču. Ampak zdaj bom največji kliše in rekla, da sem bogata že, ker kavo in udobje že imam.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Najprej bi izbrala knjigo, ki je stara in zgleda sumljivo kot čarovniška knjiga. Všeč so mi take stvari. Čim bolj “čudaške in odštekane” so zadeve, tem bolj me zanimajo. Še posebej, če strašijo ljudi. Mogoče je v teh čarovniških knjigah kakšna znanost, ki jo je vredno razumeti…

Opišite bralca?

Bralec je nekdo, ki si zavestno vzame svoj čas, da prebere delo nekoga, ki ima rad svoje delo. Ki ima ljubezen do knjig, jih spoštuje in ki jih rad prebira ter jih nato podari. Je nekdo, ki prebere veliko knjig in jih obdrži na policah, da jih lahko opazuje tudi po tem, ko jih je že prebral, da se spominja, kako se je počutil ko jih je prebiral. Je nekdo, ki drugega osreči s knjigo in nekdo, ki ve, komu podariti katero knjigo.

Tinkara Roza Kosi, foto: Klara Kukovec