Goga, 2024

Piše: Matej Krajnc

Kraljična, ki je med državno himno intimna s kraljevičem. Tako se začne nova pesniška zbirka Kilana Jesiha, tokrat v sodelovanju s kiparjem Mirko Bratušo, ki je za knjigo prispeval 39 skic in fotografij. Jesih je tudi tokrat velikodušen – v knjigi najdete 82 osemvrstičnic v znani maniri 4+4 in s spretnim “podiranjem” jambske strukture, kar je zdaj postal že kar Jesihov trademark. Tako verz ostaja svež, bralec pa se med branjem ne poleni, saj mora slediti in svoj bralski ritem prilagoditi strukturi avtorjevega verza. Takšna gimnastika nikoli ne škodi.

Brutuševe risbe, kolaži in fotografije se znajdevajo med pesmimi na na videz naključen način, a kmalu ugotovimo, da ima vse svoj namen in strukturo. Tudi Jesih je seveda kipar, kipar jezika, in svoje pesmi skicira, riše in kolažira, kakor kdaj in ravno po potrebi. Njegove pesemske zgodbice so včasih zaključeni mini-filmčki, včasih so konci odsekani ali odprti, kar je za zahtevnejšega bralca še bolj vabljivo, nikoli pa ni dolgčas. Jesih ves čas išče sveže pristope k rimanju, kar itak že vemo – klišeji odpadejo, lajnanje ga ne zanima. Če bi pisal v angleščini, najbrž ne bi v nobenem kontestu rimal sorrow in tomorrow, now in (some/any)how in tako naprej, ker se v tem kontekstu da le še stežka najti kaj svežega. Če pa bi rimal te besede, bi najbrž naredil kaj nepredvidljivega, kontekstualno – a angleščina je po naravi druga zgodba.

V pričujoči zbirki se poleg kraljičen znajdemo na morjih, v haremih, na vrtovih raznih gospa, na ograji mostu, na vlaku, med komunisti … Jesih za vse to izumlja nove kontekste, zdaj hipno lirične, zdaj šegave, zdaj satirične in vedno večplastne. Tako se komunisti zabavajo v vaših kleteh in z vašimi soprogami, grizliji pijejo žganje v Šumiju, možje hodijo v roza bermuda hlačah in se obešajo na bregu mogočne reke Glinščice … Vse je mogoče in vse je zabavno, a do določene mere; nasmejimo se ob Jesihovih dovtipih, a ti “dovtipi” nosijo v sebi nadvse resno in globoko podstat. Jesih je pronicljiv kritik družbe, ne da bi ob tem postal odkrit protestnik, napiše si imenitne avtopoetične miniaturke, ne da bi ob tem razkril preveč o sebi, obenem pa zapiše imenitne lirične utrinke, ob katere položi Bratuša svoje skice. Denimo tisto jesensko na strani 97. In zbirko zaključi s pesmijo: “Lepo je, kadar konj debelo prdne, / tačas ko me skoz hosto nese in zoro / – da padajo za nama bukve trdne: / nate goljavo iz nerabnih štorov! – (…)” In potem se Tudi konča. In se ne konča zares.

Erotika? Tudi. Vsakdanjost? Tudi. Visoke pesmi? Tudi. S ščepcem soli. Visoka pesem je tako zelo relativna, zlasti v osmih verzih. A začudili bi se, kako se lahko udejani. Tudi.