Piše: Tonja Jelen

Pesniški prvenec Mete Blagšič Ptice si pripenjam na prsi je zbirka, ki najprej sledi podobam in vtisom. Čeprav se zdi, da pesnica zgolj preigrava utrinke in izpeljave določenih naslovov pesmi, se vse razgrne kot mikrosvetovi nians, ki jih niza iz ene pesmi v drugo. Pri tem nastaja celota – pred nami se razvije pesničin svet, v katerem se subjektka kaže v različnih vlogah in razmišljanjih. Ves čas je čutiti izjemno voljo po življenju, po erosu, po vsem, kar zajema in iz katerega se napaja subjektka.

Ta razgrnitev pesničinega sveta je natačna, začutiti je domače okolje in ljudi, ki sobivajo ob njej. Toplina in ljubezen sta tako osnovni gonili avtorice zbirke, ki se stapljata skozi verze predvsem kratkih pesmi. Prav tu bi mogoče bilo bolje, da bi nekatere pesmi lahko bile daljše, razširjene, s čimer bi še poudarile jasnost upovedenega, saj so njene daljše pesmi še posebej odlično napisane. Pesmi namreč obetajo – nenehna iskrivost in zanimiv pesniški jezik kažeta na premišljeno izpisanost, dodobro izpeljano čutnost in posebno poudarjeno vzdušje. Vse to troje našteto zbirki daje posebno kakovost. Obenem pa nam avtorica v delu ponuja še nekaj. To so drobni portreti ljudi, ki sobivajo s subjektko. Zelo natančni popisi – orisi dajejo opisanim podobe, ki v vsej polnosti in moči zasijejo iz pesmi. Pesnica jim daje moč in posebno utelešenje; razvijanje opisanega je kot skiciranje in celostno premišljevanje o potezah in notranjosti drugega. Ta drugi je lahko babica, otrok, sestra, mati, življenjski sopotnik. Vsak je postavljen kot figura, ki jo Meta Blagšič vnese med verze kot pomembno sobivanje.

Prav zaradi vsega tega naštetega pa je v zbirki pomemben čas – to je predvsem premica, lahko je namreč razumeti, da je sedanjost avtoričin vpogled, ki je najpomembnejši. Ta preprosto je – po njem ni treba hrepeneti, ni ga mogoče obujati. Kajti zbirka je niz pesničine stvarnosti in uvid v tehtne premisleke, ki se vedno vračajo v realnost, kot denimo v pesmi Igra:

»Igra

ko stopiš na stran

si ob strani

ko greš ven

iztopiš

zdaj si na prostem

in čez cesto je prodajalna sladoleda«

To ubesedovanje »potovanja« je dobro izpeljano. Miselni tokovi so kratki, nekatere pesmi bi po hipnosti lahko razumeli kot »svobodne« haikuje. Pesnica spretno uporabi zadnji verz v pesmi kot sestopanje iz pesmi oziroma opazovanja, kdaj tudi sanjarjenja.

Posebno mesto v obravnavani zbirki ima narava; motivi, ki jih vnaša Meta Blagšič, oživijo na poseben način, mogoče je vonjati smolo, les, trave, morje idr. Subjektkin svet, kot pravi v pesmi Na prostem, ni kabinet. Lahko se razprostira od zemlje in neba, če zaobjamem vse pesmi. Njen svet so lahko drevesa, kamni, bilke, vse pa zajema s celotnim telesom. Prav ta poudarjena telesnost pa se nekako vije skozi vso zbirko – kdor koli se v njej znajde, deluje, se giblje, razprostira oz. predvsem živi. Erotika se v pesmih pojavlja kot silnica in predanost življenju.

Ptice si pripenjam na prsi je zbirka voljnosti, občutka za jezik in slikanja vsega, kar pesnico obdaja in za kar živi. To je zbirka velike silnosti in svobode, ki preprosto je in jo je treba samo živeti.