Sony Legacy, 2023

Piše: Matej Krajnc

Četrta Nelsonova plošča v letu 2023, tokrat dvojna in s številnimi sodrugi in sodružicami – aprila lani je v Hollywood Bowlu praznoval devetdeset let. Malček bolj opešan, kot je bil pri osemdesetih, je Nelson še vedno živa forca, orkan, ki pometa s pesmijo. Na odru sedi, čeprav bi še lahko stal, in podaja svoje pesmi s pravično silo zrelega avtorja in interpreta, ki zadnja leta ni naredil enega slabega koraka – vsaka plošča je doiživetje zase in običajno sta dve na leto. Avtorska žilica ne eruptira v slogu opusa iz šestdesetih, ampak premišljeno in duhovito sega v izkušnje. In ko Willie praznuje tak jubilej, se ponavadi zberejo najrazličnejša imena. Bowl je bil seveda razprodan. Na odru je staro in mlado – Billy Strings z obligatorno uvodno Whiskey River, tu so Norah Jones, Orville Peck, Margo Price, Avett Brothers, pa Dwight Yoakam, Ziggy Marley, Booker T. Jones, Dave Matthews, Tom Jones, Warren Hayes, Beck, Lyle Lovett, sin Lukas, Miranda Lamber, Chris Stapleton, Rodney, Emmylou in tako naprej. Tu je Kris, poleg Willieja edini preživeli iz Highwaymen, Nelsonov bend z Mickeyjem Raphaelom, tu so Sheryl Crow, Snoop Dogg in George Strait, in seveda je tu tudi drugi večnopreživeli, Keith Richards. Na koncu vsi pojejo On The Road Again, vmes pa vsa kogoča poglavja iz Williejeve zgodbe. Najbolj zanimivo je seveda, ko se pridruži sam protagonist in slišimo Stardust, Will You Remember Mine in Pancho And Lefty. Mladi se trudijo, a redkokdo doseže barvito interpretativnost in feeling Willieja iz mladih let, ko je še z obleko in kravato paradiral po Nashvillu in se čudil kako to, da se njegove solo stvari ne primejo, vsi ostali pa imajo hite z njegovimi pesmimi. In ko Tom Jones zapoje, delno celo zašepeta Opportunity To Cry, zlahka pozabimo Tylerja Childersa, Charleyja Crocketta in Mirando Lambert, ki se sicer stoično loti proslule Mammas Don’t Let Your Babies Grow Up To Be Cowboys. In Norah Jones ostane zgolj lep glas, ko se Lyle Lovett loti Hello Walls. Margo Price ni Shaver in ji tudi ni treba biti: svoja nashvillska leta si je krvavo prislužila, a Georgia On A Fast Train je komad, ki ga niti Cash ni zmogel, Shaver in Willie pa sta ga odpihnila. Če bi še živeli Waylon J., Faron in George Jones, bi oba večera dobila nekolikanj drugo barvo. A It Ain’t Over, so peli Rodney, Emmy, Waylon Payne in Raphael in Kris je v spremstvu Norah Jones in Roseanne Cash poskrbel za morda najbolj pretresljivi točki večera, skorajda primerljivi s Cashevo izvedbo Hurt. In ko se vse konča, ostanejo Willie, Keith in Snoop. Slednji bi seveda kadil. Willie tudi. Keith najbrž tudi, če bi ne bil odločen, kot je. Morda skrivaj? V zaodrje pa nismo šli. Še enkrat vse najboljše, Mojster. Kot slišimo, se spet pripravlja nov, zelo fin album.