Hiša poezije, 2023

Piše: Matej Krajnc

Pa ne samo Ivan! Praznina. Zombiji. Dežniki. (Zdaj gremo po vrsti.) Potok. Geometrijsko telo. Fanfare. Pickup. Ladje z raznimi dodatki. Tolstoj. Pisma. Angeli. Ministrstva. Na koncu samota in podzemlje. Poezija je intenzivna, sekajoča, verzi največkrat dolgi, občasno tudi ne, pesmi so lahko tudi čisto kratke (str. 12), a takih ni veliko, tiste osrednje se raztezajo čez več strani in so polihistorske, žmohtne in tudi zabavne. Sme poezija zabavati? Seveda sme. Ne na zabavljaški način, ampak resno ukvarjanje z besedami itak ni nikoli zabavljaštvo, to ni zabavna poezija tipa duhovičenje iz kakih popevk iz osemdesetih (I love you, dokler si tu ipd.), ampak poezija, pri kateri se zabavaš zato, ker si svojčas določene stvari naštudiral in ker je ta poezija ostra, brezkompromisna, ne pelje te žejnega čez čajnik in odpira vse vrste razmišljanj. Jezik Nežke Struc je vihar in takšna je tudi njena interpretacija; besede letijo in zadenejo, da bi se ti za vraga že enkrat odprla glava, kajne. Bralcu naj se odpre glava, kajne. Tiste, ki nas vse to zabava, itak že zevamo tam zgoraj, ontologijo smo že dali skoz, zdaj iščemo, kako se da to ontologijo aplicirati, da bi se videlo, da nam puca kurac za nekakšne tipe, ki se grejo monarhe in vsemogočnike, medtem ko čakamo, da bo Nežka Struc prodala dvesto tisoč izvodov knjige. In kaj bo rekel Ivan? Kateri Ivan?

Si Nežka res tako želi, da bi se bralcu/bralki odprla glava? Pa Ivan? Nikoli specificiran je nekakšna osrednja retorična figura, pardon, retorično ločilo. Vprašanje, ki ostaja neodzapisano, pa če še tako interpretirate. Je avtorica zbirke manično depresivna? Je ves čas hiper? Je navidez manično depresivna & ves čas hiper & obenem ležerna as fuck? Kaj lahko sklepamo iz teh pesmi, ki so dolge, gostobesedne, potem naenkrat spet kratke kot preblisk, v resnici pa sploh niso gostobesedne, ampak špartanske? Jezik Nežke Struc je žmohten, preobračalen, swingovski, nelepek, dražljiv, a hkrati silno ekonomičen. Kako je to mogoče? Ker pesnica ve, kako ga uporablja, in to, kar se vam zdi manično, hiper, nepobožno, kljunato, zbadljivo in mezzosopransko, je v resnici živahen, izdelan pesniški jezik, ki mu je za epitetone prav malo mar. A to smo že tako ali tako vedeli. Od kod? Iz prejšnjih dogodivščin. Je Struc glede na prejšnjo knjigo radikalizirala svoj pesniški jezik? Sprašujte take reči akademike. Ko oni rečejo “radikalno”, potem je profesura zagotovo redna. In ko Nežka Struc zapiše: človek ni samotna gora, to ni kliše, niti sintagma ni. Je zapis, iz katerega izvirajo naslednje strani, spet malce daljše in na koncu so vladarji podzemlja. Je z njimi tudi Vergil? Zastonj sprašujete.

Počivaj torej Ivan, kdorkoli si že: pisatelj, politik, menedžer, pesnik, pevec, glasbenik, otorinolaringolog, šofer, bratranec šoferja, lik iz filma … Nismo utrujeni, jezik gre naprej, beseda z njim, poezija pa skoči nazaj med platnice in čaka, da jo spet povabimo. Nežka Struc je napisala drobno zbirko, 48 strani pesmi, kot svojčas Mikijev zabavnik. Jebi se, Krajnc, s temi referencami – kak Zabavnik neki!