Poezijo Jožeta Štucina spremljam od svojega najstniškega obdobja naprej.

Vedno mi je bila zanimiva, drugačna, vendar me nikoli prej ni tako usekala, kot me usekajo pesmi, ki jih piše v zadnjem obdobju.

Imam občutek, da se ves čas kobacajo po liniji med življenjem in smrtjo, gredo čez in se vrnejo, hkrati pa ugotavljajo, da se na ta način pravzaprav nahajajo v trenutku večnosti.

Skoraj vsaka pesem v zbirki Mrak in zarja name deluje kot drobno razodetje. Ampak drobnih razodetij ni. V resnici so vsa velika.

Kot da bi pesnik v življenju prišel do tiste točke, ko mu ne preostane drugega, kot da je samo še brutalno iskren.

Zato je poezija Jožeta Štucina globoka, čista in vseobsegajoča.

Napisana je brez strahu pred sama sabo in pred kakršnokoli sodbo, napisana je tako zares, da sem bil ganjen, ko sem jo bral.                                                                                                                                                           Jan Cvitkovič