Nika, 2024

Piše: Matej Krajnc

Pričujoči ni ne predvolilni ne vunbacilni, pač pa poslovilni – poslednja Brecljeva redakcija njegovega najbolj razvpitega dela. K revizijam se je vračal vse življenje in tokrat je tu definitiva na dveh vinilkah. Na drugi so posnetki iz koprskega studia Hendrix tam nekje v 2010h, kjer se Brecelj znova srečuje s svojimi pesmimi, zraven je knjižica, kjer je marsikaj pojasnjenega, vse od nekoč do danes, vse skupaj pa v razkošnem gatefoldu. Po petdesetih letih lahko izvirno vinilko spet revidiramo, tudi kaseto, ki je izšla najprej, vse ostalo pa je zgodovina – od prve pesmi, Same prave stvari, do Gozda.

Vemo, kako je šla Brecljeva pot naprej, od Buldožerjev do Zlatih zubov, Marjanovega čudnega zajca, Javne vaje, dvaje in traje, njegovih številnih performansov in protestov … Čakamo, da se kdo opogumi in reizda še Svinjam diamante, Desant in Moje krave molznice. Morda tudi Svinjarijo diarejo s Strelnikoff. Lepo bi bilo imeti pod streho na vinilu vse te dragocene albume, čeprav bo Cocktail ostal najpoglavitnejši zapis med njimi. Svet se je v teh petdesetih letih po svoje precej spremenil, po svoje pa tudi nič kaj … Glasba, ki sta jo ustvarila Brecelj in Adamič, je ob Odpotovanjih najpomembnejša samospevska glasba sedemdesetih, čeprav v tem desetletju kantavtorjev ni manjkalo. Le nekaj let pozneje so izdali dolgometražne vinilne prvence Šifrer, Domicelj in Mežek, ki so se skozi osemdeseta zapisali v zgodovino pop glasbe, tako na lestvicah kot po prodaji. Brecelj tako daleč ni nikoli šel, ostal je svoj, samohodec, ki mu je dol viselo za estrado. Je pa imel o njej svoje mnenje.

Ko se je konec desetletja s prvim albumom oglasil še Jani Kovačič, se je izoblikoval nekakšen domač samospevski Parnas. V osemdesetih je Brecelj ostajal nekoliko bolj pod radarjem, Kovačič pa se je znašel celo na lestvicah, a konsistenca kakovosti njegovega dela jasno priča, da nedvomno sodi v družbo zgornjih dveh. Brecelj je pozneje nekaj svojih albumov izdal tudi na Hrvaškem, njegove revizije Cocktaila pa so redno prinašale tudi nekatere pesmi z malih plošč. Teh na pričujoči izdaji ni. In če je izdaja že podnaslovljena s “poslovilni”, moramo kljub temu reči, da se nam zdi, da mojster še ni rekel zadnje besede. Odondod se nam reži in čaka na svoj trenutek …