Koncert študentov Oddelka za glasbo mariborske Pedagoške fakultete
Piše: Franc Križnar
Kropa pod Jelovico na Gorenjskem velja za zibelko pevcev in pevk. Tam so bili rojeni sloviti tenorji Anton, Gašper in Leopold Dermota, Lovro Rešek, od tam so Gašperšiči (Egi in Zlata Gašperšič, poroč. Ognjanovič) idr. Tam je tudi sedež društva Kultura-Natura, ki ga vodi nadebudni predsednik Slavko Mežek, tam se odvija vsakoletni ciklus Mojstri pevci Kropa-Dermotovo leto 2024 v p. c. Matere božje, »Pri kapelc«, tam v njeni soseščini, mežnariji pa so bili rojeni vsi Dermotovi. Klavir Bösendrofer v Kropi pa ima kar dve (presunljivi) zgodbi. Prva je ta, da je Dermotov klavir Bösendorfer Young Chang na Dunaju poklonila Kropi Dermotova hči Jovita Dermota Weber in da je ta končal v slovenskem salonu klavirjev Benton v Mengšu. Ta pa je neslavno s še skupaj ok. 50 novih in starih klavirjev končal v lanskih hudih poplavah. Celotna zgodba je prišla tako do srca enega od vidnejših in vplivnejših Bösendorferjevih šefov istoimenskega salona na dunajski Bösendorfer Strasse neposredno v bližini slovite dunajske Wiener Staatsoper, Vladimirju Bulzanu. Omenil je zamenjavo enega njihovih inštrumentov tam, enega tistih ob katerem je pogosto prepeval tudi naš tenorski in evropsko afirmirani pevski as Anton Dermota (1910-1989). In klavir je radodarno podaril v imenu te slovite klavirske firme prav Kroparjem. Tam, v dunajskem Korotanu pa so bili 29. nov. lani tudi študenti mariborskega Oddelka za glasbo PeF UM, pianistka in red. prof. Adriana Magdowski, Urban Stanič in še kdo. In spletla se je zgodba, v katero in z renovacijo zdajšnjega klavirja izpod rok Jožeta Bende (Salon Benton, Mengeš), je toliko vpletenih (po pripovedovanju S. Mežka). Tako, da se je v okviru študentov in pedagogov omenjene šole z zborom, pianisti in pevci-solisti ter njihovimi mentorji porodila ideja o zaključenem programskem koncertu, od katerih so poleg Dunajčanov, Mariborčanov, Ptujčanov zdaj prisluhnili še Kroparji. Rečeno storjeno in na sam Praznik glasbe 2024 smo ga slišali tudi v Kropi (21. jun. 2024).
Foto: Franc Križnar
Foto: Franc Križnar
Sam koncert sta uvedla predsednik Kulture-Nature Slavko Mežek in to zelo nenavadno in pregovorno: ob začetnem klavirskem preludiranju in uvodnih (pozdravnih besedah) Mežka in tamkajšnjega (kroparskega) župnika Jožeta Tomšiča.
Foto: Franc Križnar
Foto: Franc Križnar
Potem pa se je še v zadnji napovedi Jeuness Musixcale v Kropi zvrstila plejada zborovskih (a capepella in s spremljavo klavirja) in samostojnih klavirskih skladb pod mentorstvom asistentke Martine Burger (solopetje), učiteljice veščin Žive Horvat, redne profesorice in eminentne (mariborske) pianistke Adriane Magdowski ter docentke Tadej Vulc (zbor in dirigiranje) še en od njenih podobno uveljavljenih umetnic. Ta koncert študentk in študentov Oddelka za glasbo Pedagoške fakultete Univerze Maribor z razredi za zbor, dirigiranje in vokalno tehniko ter razredi za klavir so prinesli niz zborovskih predstav slovenske in tuje glasbe, vmes pa smo slišali še samostojne in povsem solistične klavirske prispevke. V njih so sodelovali pianisti-solisti Andrej Karo, Andraž Fišer, Dominik Ulbrich in Vid Mežek in tudi s praviloma na pamet igranimi skladbami avtorjev R. Schumanna, S. Rahmaninova, P. I. Čajkovskega in A. Hačaturjana pokazali prav na tem, pianističnem segmentu svojega izobraževanja, mnogo več kot pa zgolj enega od »formalnih« nastopov. Zlasti naj izpostavim izvedbo Hačaturjanove Toccate v izvedbi V. Mežka. Mešanemu pevskemu zboru (ok. 30 pevk in pevcev; pojavila se je tudi zasedba ženskega dela kar iz istih vrst) so dirigirali kar študentje in študentke same iz zborovih vrst: Kristina Fermolšek, Nastja Šalamun, Anja Fekonja, Andraž Fišer, Karla Oršoš, Katja Strelec, Vid Mežek in Dominik Ulbrich. Pri nekaterih skladbah, ki niso bile izvedene a cappella, so sodelovali še pianistke in pianisti Ana Zoja Dobnik, Andrej Karo inena od mentoric kar sama, Živa Horvat. Pri zadnji skladbi, neke vrste finalnem »happeningu« je nastopil še pevski solist-baritonist Gabriel Munda. Ni čudno, da je šlo za finalni happening, saj so pevke in pevci kot to zahteva partitura Srečen je, kdor glasbo rad ima Italijana Luigija Denze in v priredni naše Tadeje Vulc, vnesli v to izvedbo nemalo glasbenega odra. Del njene izvedbe smo slišali tudi v (edinem) dodatku. Tako kot v posebej izpostavljenem zadnjem delu, je izstopal mešani zbor (a cappella) Tam na Stolbici našega Sama Volka in tradicionalna iz Južne Amerike Un poquito cantas v priredbi naše Tadeje Vulc (mešani zbor s klavirjem). Med preostalim (zborovskim) repertoarjem pa smo slišali še dela naših, slovenskih skladateljev: Mira Kokola, Pavleta Kalana, Danila Švare, Gustava Ipavca pa še Richarda Rogers, poleg že tistih, posebej omenjenih.
Več kot odličen večer je v povezavi s premnogimi zunaj glasbenimi zgodbami in povezavami, predvsem pa kot sam spored in pa njihove izvedbe potrdil, da je v tem primeru tudi mariborska glasbena pedagogika še kako na pravi poti. Še več: njihove praviloma primarne pedagoške funkcije so venomer križane s povsem umetniškimi. Vedeti namreč moramo, da nismo bili na koncertu njihovih vrstnikov recimo z Akademije za glasbo! Mednje zagotovo štejemo čisto in umetniško podoživeto petje, številna dirigentska-zborovodska vodenja, glasovne podobe in slogovne predstave navedenih del številnih in raznolikih avtorjev ter seveda tehten odmerek naše domač, slovenske glasbe. Klavirske spremljave in številni tehtni ter zahtevni solistični tovrstni vložki pa so prikazali nasploh neke vrste vrhunski izbor tako del kot njihovih izvajalcev. Šola pač stoji in pade prav na učiteljih! In v že omenjenem mentorskem kvartetu: Burger-Horvat-Magdowski-Vulc je bilo slišati in videti neke vrste tovrstni cvetober. Tudi Mojstrom pevcem Krope se v tem pogledu ni ničesar bati, četudi je zdaj tale »pomoč« ali kar razodetje prišla na Gorenjsko iz (oddaljenega) Maribora. Moč lepote je namreč brezčasna in brezkončna.
Foto: Franc Križnar