Učila, 2024, prevod Simon Demšar

Piše: Matej Krajnc

Pred leti so pri Columbia Records izdali zanimivo trojno kompilacijo pesmi Johnnyja Casha: Love, God in Murder. Nick Cave je večkrat povedal, da je ta trojček tudi njegova avtorska rdeča nit in Cash je eden tistih, ki je svojim avtorskim delom, imidžem in nasploh imel na Cava precejšen vpliv. Cash je bil mojster morilske balade, zvrsti, ki tudi pri Cavu zavzema posebno, vidno mesto, ne zgolj na prosluli tematski plošči s tem naslovom, pač pa že vse odkar je v sedlu s svojimi Bad Seedsi in raziskuje take ali drugačne poljane temačnosti. Sem tako ali drugače sodi tudi ljubezenska balada, o kateri je celo predaval in jo tudi izmojstril. In kje je potemtakem bog? Po biblijsko povsod, dejansko pa resnično povsod v Cavovem opusu; pel je, da ne verjame v boga, ki bi se vmešaval v človekovo stvarnost, kar je seveda nekako logično, ker tudi Biblija pravi, da tega ne počne, vsaj načeloma ne. Pel je tudi o drugih in drugačnih bogovoih , Mamonih, zapeljevalcih. Cave zna biti silno neizprosen in krut, temen in črn, sarkastičen in brezkompromisen, a nekje med vrsticami lahko zaznate upanje … tisto, kar ga je najbrž tudi prepeljalo čez ne ravno malo nabrekla vodovja osebnih preizkušenj. Tu so seveda še druge vrste upanj, a za to bo treba pokukati v njegov opus.

V pričujoči knjigi je povedal, da je kot mladenič gledal na svet malce prezirljivo, domišljavo … Ko si mlad, se redkokdaj zavedaš, kako minljivo je vse skupaj in sploh ne pomisliš na udarce in preizkušnje. Sploh ne jezni brezkompromismi mladec z udarnimi pesmimi in to ali ono odvisnostjo na grbi. Po drugi strani je bil Cave v resnici vedno tenkočuten in če je na življenje kot mladič gledal nemirno in nonšalantno, je po drugi strani že od vsega začetka izkazoval silno spoštovanje do nekaterih starejših kolegov. Svet se zanj ni nikoli začel z njegovo glasbo, pač pa globoko v preteklosti, med starimi bluesovskimi pevci in potem med Tupelom in Memphisom, kjer ga je navdušila zgodba Elvisovega rojstva in otroštva. Johnny Cash. Roy Orbison. Gene Pitney. Bob Dylan. Znal je pogledati pod preobleko aranžmaja in najti pesem, ki ga je prevzela. Stari gospeli niso nikoli daleč. Stari country. Številne ljudske balade.

Ko se je odprl Séanu O’Haganu in ko sta se začela pogovarjati, je to pomenilo, da ne bo zgolj intervju s klišeji, ki jih novinarji tako radi obračajo. O’Hagan tudi ni želel biografije. Nastala je knjiga poglobljenih pogovorov o vseh plateh Cavovega ustvarjanja in tudi njegove intime. Možak ne velja vselej za najbolj prijetnega ali “lahkega” sogovornika, zlahka mu gre kaj na jetra in potem je zgodbe hitro konec. Pogovori z O’Haganom pa pričajo o drugačnem Cavu, človeku, ki je želel povedati svojo zgodbo na nebanalen, sproščen način, med pogovori je precej citatov, razlage in pogabljanja so izdatna, O’Hagan ga tudi večkrat izzove, ne pusti ga vedno pri miru, da bi povedal svoje. Na koncu seveda pove.

Cave je bil pri nas že precejkrat in naše odre ima rad, bodisi tistega v Tivoliju ali v Križankah ali kjersiže bodi. Videli smo ga na turnejah v podporo zelo raznolikim albumom, ko je še kadil in potem, ko je tudi to razvado opustil, s kolegi, ki so njegove pesmi znali podpreti na način, ki je skoraj vedno presenetil. Ni se pustil vkalupiti zgolj v matični bend, rad je kombiniral, pisal različne stvari in različno glasbo. Imel sem srečo, da sem bil na številnih njegovih tukajšnjih nastopih, na promociji njegovega drugega romana v Frankfurtu, s prevajalcem Andrejem Pericem sva se ure in ure pogovarjala o njegovem delu, tudi precej pesmi prevedla, jih celo zapisala na ploščo. Vesel sem, da je knjiga na voljo tudi v slovenščini in verjamem, da po njej ne bodo posegli zgolj zapriseženci in poznavalci.