Piše: Matej Krajnc
»Epiphone Rivera torej, gospod, ki s…«
»Ne, danes imam Casino!«
»Epiphone … Casino torej, gospod, ki ste zdaj že zaščitni znak tegale vogla pri Astorii, kaj vas je gnalo ali vas še žene, da že deset let igrate na tem mestu?«
»Najprej moram povedati, da sem delal kot telefonski operater, pa sem bil odveč … Kaj bi vi naredili na mojem mestu?«
»Šla bi se ubit. Drava je tamle čez dovolj globoka, da ….«
»Imel sem nekaj kitar …«
»Saj, od kod to?«
»Mama je imela v garaži velikega Gibsona 400. Ne vem, kje ga je dobila. Prodal sem ga in si kupil telecastra …«
»Ponovimo, otroci!«
»Prodal ga je in si kupil telecastra!«
»Potem sem nekako začel zbirat Epiphone, mogoče zato, ker jih imajo pri Hartmanu.«
»Ponovimo, otroci!«
»Imajo jih pri Hartmanu!«
»Ste bili v družini muzikalni?«
»Oče je poznal Vlada Kalemberja!«
»Pa stari starši?«
»So poznali Miljutina Nagodeta!«
»Je kdo poznal Rdeče dečke?«
»Vsi trije!«
»Ste poznali še koga?«
»Furgulo! Kupili smo mu par električnih kitar, on jih je nato všil v kavbojke!«
»Od kod ste dobili denar za kitare?«
»Nisem ga. Na pósodo sem jih jemal. Nato jih nisem vračal. Nato so rekli, da mi ni treba, ker razen G in C primem tudi A-mol. Potem mi jih je začela kupovat mama. Zdaj mi jih kupuje vsak mesec. Dobi pokojnino: grem po kitaro. Dobi pokojnino: grem po kitaro!«
»Koliko je stara vaša mama?«
»77!«
»Se to deli z 8?«
»Težko!«
»Pa s 6?«
»Ne!«
»Z 12?«
»Kam merite?«
»Ponovimo, otroci!«
»Kam merite?«
*
Nova plošča mestnega glasbenika Škržata je izšla včeraj popoldne v njegovi dnevni sobi. Glasbenik pravi: zakaj pa ste mislili, da me ni bilo na Ezl-eku? Iskal je založbo, pravi, a posnetke nato izdal sam. Prodajal jih bo na svojih nastopih.
»Vedno sem si želel igrati kje v bližini Slavije, veste!«
»Tamo gde šina savije?«
»Ne, tista je v Beogradu. Govorim o domači Slaviji, tule čez …«
»Ste kdaj igrali džez?«
»Tudi. Igral sem standarde.«
»Ste kaj posneli?«
»Ne.«
»Bi, če bi igrali v beograjski Slaviji, prodali več plošč?«
»Nisem razmišljal o tem!«
*
»Zdaj imaš že drugi album, ti lahko zdaj uredim službo v Novi KBM?«
»Mama …«
»Nič mama! Kupujem ti kitare! Koliko si zaslužil s ploščo?«
»Dobro se prodajajo, mama …«
»Koliko si zaslužil s ploščo?«
»Približno pet evrov na dan. Na prostovoljne prispevke gre, ne morem zaračunat polne cene!«
»Zaračunaj polno ceno, sicer ti zdrobim levo nartnico! Glej, da jih do petka vse prodaš, sicer greš z vogala direkt v banko!«
»Do petka?«
»Tri dni in pol imaš časa!«
»300 komadov sem dal tiskat, mama …«
»Sem jih jaz plačala?«
»Ne.«
»Zakaj bi me potem brigalo, koliko jih je? Kdo ti je sploh to pokril?«
»Muki je začel zbirat denar, Tiki je snemal, Biki, Baki in Šeki so natisnili ovitke, Iki in Voki sta naredila dizajn, Ciki, Keki, Maki in Đoki so natisnili cedeje …«
»Đoki? Ni on zaprt?«
»Mama, nisi na tekočem!«
»Kaj pa Leki, Aki, Diki, Paki, Huki in Jaki?«
»Oni mi zdaj delajo reklamo po radiu!«
»In Barcarolle?«
»Že dve leti ne govoriva!«
»To sploh ni res! Ko sta bila v soboto pri meni na kosilu, sta se potem zaprla v tvojo staro sobo …«
»Nisva govorila, samo …«
»Me ne zanima!«
(roman Gospod z Ezl-eka bo spomladi 2025 izšel pri Kulturnem centru Maribor)