Lev Detela, vidni slovenski literat, ki že vrsto let živi in ustvarja v Avstriji, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v zbirki Frontier, Poezija objavil novo pesniško zbirko z naslovom V vetru, Nove pesmi 2023–2024 (2024), že sedemnajsto po vrsti jeziku. Spremni besedi sta napisala Tonja Jelen in Vinko Ošlak, oblikovanje in prelom je opravil Romeo Štrakl, fotografijo na naslovnici je posnel Khamkéo Vilaysing, na zadnji platnici pa Mojca Gätz. Lev Detela je hišni avtor Založbe knjig Kulturnega Centra Maribor, nova pesniška zbirka je izšla v počastitev pesnikovega življenjskega jubileja – petinosemdesetletnice.
Zbirka je sestavljena iz Prologa, ciklov Ubogo človeštvo, Luči temnordeče, Zatorej tembolj in Strahovi ter Epiloga. Vsebinsko prevladuje črnogleda podoba sveta in posameznikovega položaja v njem ter tudi neposredna obsodba zločinskih dejanj. Detela se vživlja v trpljenje ljudi in je sočuten do njihovega doživljanja zla. Pretrese ga stiska ubogih, onesnaževanje narave ga spravlja v obup. Pesnik govori naravnost, verze oblikuje v nagovore in opozarja na grožnjo apokalipse. Človeštvo se mu smili, skoraj vse vidi v razkroju; ogenj je zanj prispodoba propada, brezupa in bližajočega se konca. Groza ga je pred zlom, ki se je razpaslo do neslutenih razsežnosti, onemi pred utopljenimi prebežniki, dvomi o političnih odločitvah in se zgraža nad človekovo pritlehnostjo. »nekdo je pijan / v tej pohabljeni igri / brez upanja na zmago / norost noče izginiti izpred oči / čez deset let ko se razkadi smrad vojne / bo prepozno« (str. 34) Nekatere pesmi bi bilo mogoče imeti za angažirano poezijo.
Mesto Dunaj, v katerem živi, je nekako čudno in neprijetno, maje se navzgor in navzdol, toda poet namigne tudi na njegovo večkulturnost. V eni od pesmi se spomni, kako je živel v nekdanji Jugoslaviji. Opis, stkan v verze, naj bi govoril sam po sebi in torej o razlogih, ki so ga privedli v tujino.
In vendar še ni vse izgubljeno. Osamljeni in na rob družbe potisnjeni pesnik, človek, ki nima nikogar, da bi mu zaupal, kako mu je pri srcu, in mu povedal, da se je naredil lep dan, iznenada zasliši kosovo ponosno žvižganje. Tudi gore so tiste, ki jih občuduje, zima ga s svojim hladom sicer straši, in vendar je to tudi njegov čas, čeprav se mu dozdeva, da se je ta ujel v zaprto steklenico. Gospoduje nad njim in veliko zmore. Posrečijo se mu iskreni verzi, v katerih je očiten tudi nonsens, ustvarjalna posebnost, ki kaže na pesnikovo izvirnost, domiselnost in iskanje nečesa novega. V teh pesmih se igra s pomenom, z blago ironijo vztraja v kaotičnem svetu in odganja smrt.
Veter je poosebljen: »samo veter se jezi / na visokem krutem morju / in nemočno joka / med mrtvimi begunci / pri policijskih čolnih« (str. 14). Vetrovni čas prevladuje, veter trka s skrivnim namenom na zamrznjeno okno. Detela uporablja razkošne metafore, slikovit in razgiban jezik ter domiselne izraze. Pesmi piše brez ločil, le raba vprašaja se mu zdi kdaj pa kdaj neizogibna.
Tonja Jelen, literarna kritičarka in pesnica, v poglobljeni spremni besedi zapiše, da je poezija v novi Detelovi zbirki zgoščenost preživetega, doživetega in hkrati aktualnega, poezija, ki še vedno izhaja iz pesnikovega pregnanstva in upora. »Obenem pa je slutiti strah, ki je osnovna komponenta zbirke.« (str. 63) Tonja Jelen predstavi avtorjevo življenjsko pot in omeni opredelitev literarne zgodovine, češ da njegovo literarno delo v največji meri obsega teme političnega preganjanja, poskuse približevanja k modernizmu in prehajanje med ludizmom in fantazijo. Avtorica spremne besede pravi: »Ne moremo se več obračati po vetru in mu slediti – glasovi strahov, vojne so pred nami: osrednja pesem v zbirki je razen Strahov Vojna.« (str. 64–65) Predlaga, naj te pesmi žene veter, saj je prepričana, da subjekt kot glasnik lahko marsikaj doseže. »Avtor nas ob svojem 85. rojstnem dnevu razveseljuje z delom, ki kaže na jasno intelektualno misel, občutljivost za človeka in okolje ter veliko voljo do dela in življenja. Vse pa se je začelo z besedo. Z avtorjevimi pobegi in njegovo kritično mislijo,« sklene svoje pisanje Tonja Jelen. (str. 65)
Vinko Ošlak, slovenski pisatelj, publicist in prevajalec, Leva Detelo uvrsti med mlajše slovenske pesnike, saj je prepričan, da je jubilant v svojem pisanju brez starosti, v njegovih verzih pa sta polnost in svežina domislekov in podob, iz česar je po Ošlakovem mnenju prava poezija tudi sestavljena. Pisec spremne besede je kritičen do življenja v Jugoslavije in povojnega dogajanja. Šele na Dunaju je Detela zaživel razkošnejšo celoto vere, naroda in jezika, drugače, kot bi bilo to uresničljivo v Ljubljani. Vinko Ošlak kot globoko veren človek napoveduje, da bo imel zadnjo besedo Odrešenik, »… ki je odločilno bitko dobil pred dva tisoč leti na križu« (str. 70)
Prikaz življenjskih postaj in obširnega ustvarjalnega opusa je strnjen sklepnem poglavju Kratko o življenju in delu Leva Detele. Umetnik je bil rojen leta 1939 v Mariboru, leta 1960 pa je emigriral v Avstrijo. Preživljal se je kot svobodni književnik in književni prevajalec, romane, poezijo, eseje, kratko prozo, dramska dela, kulturno in družboslovno publicistiko piše tako v slovenščini kot nemščini. Ureja in soureja revije in literarne časopise ter je član avstrijskega združenja pisateljev PEN in Društva slovenskih pisateljev. Za svoje delo je prejel vrsto priznanj in nagrad.
Plodovitemu umetniku in piscu kakovostnih literarnih del želimo še veliko ustvarjalnih in radoživih let.
Marija Švajncer