»Meje niso določene s koncem stvari«
piše: Milan Novak
Tako kot velja v njenem poklicu, izmišljeno zgodbo pričarati čim bolj doživeto, tako gledališka igralka in pesnica Hana Kunić v svojih pesmih poskuša relativirati resničnost. Postopke, ki jih običajno počnemo, prikaže neobičajno. Resnice, za katere vsi vemo, da so resnične, ker so nam tako rekli in tako tudi govorimo naprej, prikaže kot izmišljije.
Avtorica na zelo preprost način postavlja vso to naučenost na glavo. Predvsem s tem, da postavi povsem nepomembne in nelogične stvari (misli) naprej in logične na neko (morda) zadnje mesto. Pesmi v zbirki BOJLER KOJI NE RADI so običajno (čeprav se očitno avtorica tega otepa in nalašč stvari obrne neobičajno), nekatere pesmi v tej zbirki torej, se začno pričakovano, z navedbo predmeta in tem, kar bi naj bila glavna tema pesmi. Potek tako zasnovane pesmi potem spodseka in jo pelje povsem drugam, z uporabo nelogičnosti in veliko pesniške domišljije. Pesem se na koncu pretvori v popolno iluzijo stvarnosti in na nekem nad zavestnem nivoju ustvari občutek povezanosti vsega z vsem.
…
»čao bok šta ima
baš je lijep dan danas nije li
nema snijega i zrak titra
pa želiš li možda da odemo do obale
kupimo sladoled
uništimo grlo
i deranjem oponašajući
hans zimmerove soundtrackove
hranimo ribe kornetom …/…« (zimske radosti)
Domišljija že sama po sebi pretirava. Ko se domišljija loti Hane Kunić, skupaj stopita še korak dlje. Tok pesmi prestopi meje verjetnosti, slike opisov sestopijo v absurd. Manjka le še vešč obrat in pesem obvisi na žici, polna napetosti.
Poezija, ki ne želi biti nič več od vsakodnevnega pogovora. Avtorica uporablja besede, ki jih običajno uporabljamo, tudi poulične izraze. S tem stopa bliže, ob bok preprostosti izrazu in verjamem, da jo prav zato mnogi tudi bolje razumemo.
Poezija, kjer je mnogo muzike. Čeprav ni slišati niti tona. Poezija, ki išče. Smisel življenja morda, morda pa samo električarja, ki bi pred zimo končno le popravil ta bojler. V bistvu, kot avtorica zaključuje mnoge razmišljujoče pesmi, je to eno in isto. Oboje je izziv.
