Voda v kotličku je zavrela. Minca je z roko segla v platneno vrečko in izvlekla pest suhe mete. Kmalu je zadišalo po kuhinji. V napitek je vsula pest sladkorja in me opravičujoče pogledala: »Veš, sladkor pomaga, daje mi energijo.« Dvignila je pokrov lonca, v katerem sem ji prinesla kosilo, in za trenutek sem v njenih očeh zagledala drobno iskrico: »Mmm, kako diši.« Potem je od še toplega hlebca odrezala kos, ga pomočila v čaj in se zagrizla vanj z brezzobimi čeljustmi. »Diši prav kakor očetov kruh,« je dejala in se zastrmela v daljavo. Z mislimi je odplavala kdo ve kam. Odsotno ga je drobila in ga s ponavljajočimi gibi nosila v usta.

   »Minca, kaj danes z vami? Nisem navajena vaše redkobesednosti. Se slabo počutite?«

»Ah, nič, nič,« je dejala še vedno odsotno in s pogledom uprtim skozi okno, »samo…nedelja je.«

»Nedelja?« sem vprašujoče čakala na odgovor.

Odložila je skodelico in me končno pogledala v oči: »Ne vem, če ti lahko povem.«

»Minca, kakor želite, če vam bo lažje, povejte, veste, znam molčati.«

   »Povedala sem ti že, da je bil moj oče pek. Bil je že peti rod iz iste pekarne. Še kot majhna deklica sem ga občudovala, kako je z golimi rokami mesil testo, mama pa je vzhajane kepe oblikovala v hlebce, žemljice, hrustljave preste… Ob praznikih je zadišalo po poticah in gibanicah. Še vedno vidim sključeno postavo očeta, kako z loparjem polaga hlebce v razbeljeno peč. Ko bi takrat slutila…

   Pečanovo železnino je odkupila država in začeli so jo preurejati. Vse pogosteje so se širile govorice, da jo bodo spremenili v veliko in moderno pekarno. Očeta sprva ni kaj prida skrbelo, ko pa so se pričeli kupci pritoževati, da je kruh pri sosedih cenejši, je postajal vedno tišji. Vse pogosteje je zahajal v gostilno in zanemarjal svoje delo. Domov je prihajal pozno, opotekajoč in smrdeč po alkoholu.

»Franci, prosim, prenehaj!« ga je nekoč rotila mati. Pogledal jo je s steklenimi očmi in ji primazal klofuto. Pograbil je krožnik redke juhe, ki mu jo je hranila od kosila, in ga zalučal na tla. Mama je bila osupla, malo jo je zazibala moč udarca, vendar je ostala na nogah. Na čelu ji je zazijala globoka razpoka, iz katere je začela mezeti temna kri. Prestrašena sem pričela kričati. Oče me je pograbil in me zabrisal na klop v kotu kuhinje. Potem je izginil v spalnici in se vrnil s kupom odej ter jih po stopnicah odvlekel v podstrešno čumnato.

   Minilo je nekaj tednov. Zbudilo me je premikanje vzmetnice. Smrdel je po tobaku in postanem žganju. Njegovi tanki prsti so pričeli drseti po moji roki. Dotiki so bili najprej nežni in mislila sem, da se je prišel opravičit za svoja dejanja. Potem pa so postajali vedno zahtevnejši. Spremljali so jih globoki vzdihi. Grabil me je po prsih, po mednožju, njegova teža mi ni pustila dihati.

»Oče, kaj delate, se vam je zmešalo?«

»Tiho, smrklja, vprašaj svojo mater, kaj delam! Ona je kriva. Odrekla se mi je kot žena, zato bom naredil za ženo tebe!«

Začela sem kričati in klicati na pomoč. Z eno roko mi je zaprl usta, z drugo pa je odmaknil mojo spalno srajco. Pekoča bolečina je zadnje, česar se spomnim, potem pa sem utonila v odrešilno pozabo. Štela sem samo petnajst let. Bila je nedelja.

   Ko sem se ovedla, sem tekla k materi. Ne bolečina, ne kri, nič ni bilo tako hudo, kakor zavedanje, da je to naredil moj lastni oče.

Pogledala me je z očmi motnimi od spanca in rekla: »Kaj govoriš neumnosti, se ti je zmešalo?«

»Poglejte, mati, kri!« sem zaklicala in pokazala na popacano spalno srajco.

»Kje si se poškodovala? Vem, da je oče postal nemogoč, ampak razumi, ni mu lahko. Skoraj nihče več ne kupuje pri njem. Zakaj se mu skušaš maščevati na tako grozen način?«

Tresla sem se od mrzlice in bolečin. Sesedla sem se na njeno posteljo. Tako obupno sem potrebovala toploto objema, nežno besedo, zaščito…

»Pojdi v svojo sobo. Prinesem ti kamilice, da boš lažje zaspala.«

»Mati, govorim vam resnico, prosim, verjemite mi!«

»Dovolj je bilo laži!«

»Mati, pomagajte!«

»Ne vem, kaj si delala. Sama si kriva, lažnivka, pojdi!«

Šla sem do studenca in se očedila z mrzlo vodo. Tresla sem se kot trepetlika v vetru. Rok nisem več čutila. Bolečine so se začele zajedati v križ. Noge me več niso držale. Legla sem v hladno, oskrunjeno posteljo. Na nočni omarici me je čakala skodelica kamiličnega čaja. Popila sem ga, a čutila nisem prav nobene toplote. Nisem si mislila, da je lahko kaj huje od tega, da ti stori silo lastni oče. Vendar so mamine besede  razcefrale moje srce na čisto drobne koščke. Bila sem vendar samo otrok!

   Jutro sem pričakala budna. Mislim, da sem bila v šoku. Jokati nisem mogla. Kot avtomat sem nase navlekla obleko, pobrala nekaj oblačil, jih vtaknila v pleteno torbo in iz pločevinke za drobiž pobrala zadnje kovance. Ko je sonce naznanilo novi dan, sem že sedela na avtobusu za v mesto. Zatočišče sem poiskala pri mamini mlajši sestri. Delala je v pisarni odvetnika kot njegova pomočnica. Bila je brez otrok. Rada me je imela in vedno je govorila, da če bo kdaj imela hčer, želi prav takšno pridno deklico.

   Ko sem prispela, je bila še v službi. Pričakala sem jo na stopnicah pred hišo, v kateri je imela sobo. Takoj, ko me je zagledala, je vedela, da je nekaj narobe. Najprej mi je nalila skodelico vročega mleka. Ko sem popila, je samo rekla: »Govori.«

Izlila sem ji svojo dušo. Ne vem več, kaj sem govorila, a vem, da sem zraven tulila kakor ranjena volkulja. Objela me je, me ujčkala kot majhno dete in govorila: »Ti ubožica, ti ubožica! Ja, Franc zna biti svinja, ko se napije, a Gela? Kaj se ji je čisto skisalo? Da ne verjame lastnemu otroku, lastni krvi? Pa saj te je videla, v kakšnem stanju si bila!«

Pokrila me je in mi nalila še eno skodelico mleka, v katerega je zamešala bel prašek.

»Zaspala boš,« je rekla, »potem pa se bova pogovorili, kako naprej. Moj odvetnik mi bo znal svetovati.«

Menda sem spala ves dan in še naslednji do večera. Ko sem se zbudila, me je pričakala skodela vroče juhe in topel tetin objem.

»Veš, medtem, ko si spala, sem se odpravila k Francu in Geli, da jima zagrozim z žandarji. Vendar imam žalostno novico. Si dovolj močna, da jo boš prenesla?«

Bila sem še vsa otopela in niti približno se mi ni sanjalo, kaj bi lahko bilo hujšega od tega, kar se mi je pripetilo. Pokimala sem ji.

»Ko sem prispela na vaše dvorišče, sta prav takrat k očetu prišla žandarja. Gelo, tvojo mamo, so potegnili mrtvo iz reke. Ko je videla, da te ni, je odšla v Dravo. Pol ure pred tem jo je med vejami mrtvo našel ribič. Menda ji je iz žepa še vedno gledal šop kamilic.«

   Prvič med svojim pripovedovanjem me je Minca pogledala in v tem trenutku so se ji po obrazu razlile solze. Tekle so ji po licih in bradi, ramena so se ji tresla v nenadzorovanih krčih. Ko se je malo pomirila, mi je rekla: »Ne vem, če mi boš verjela, a ti si prva, ki sem ji to zaupala. A glej, morda je moralo biti, da si se oglasila prav na nedeljo. Sedemdeset dolgih let sem to tiščala v sebi in mislim, da je čas za odpuščanje.«

  Pogledala sem to drobno starko, ki ji življenje ni prizanašalo in jo še vedno drži v svojih koničastih krempljih. Roki je pestovala prekrižani v naročju. Grčasti sklepi in izbočene temno modre žile so izstopali od bledice kože, potem pa je dlani pokrčila v pest, kakor da bi življenju želela sporočiti, da se še ni nehala boriti. Z jasnimi očmi se je zazrla skozi okno, kjer se je na vrtu zadnja krpa motovilca bleščala v jutranji rosi.