Darka Zvonar Predan, slovenska novinarka in publicistka, avtorica več knjig intervjujev, nekaterih tudi v nemških prevodih, je pri Založbi knjig Kulturnega centra Maribor v zbirki Frontier objavila knjigo z naslovom Makedonski pogovori in zgodbe (2024). Spremno besedo je napisala Melita Forstnerič Hajnšek, fotografije so posneli Sergej Svetozarev (Darko Jan Spasov), Brian Rašić (Vladko Stefanovski), Georgi M. Unkovski (Slobodan Unkovski), Srna Galevski (Biljana Crvenkovski), Kire Galevski (Dejan Dukovski), Milan Predan in avtorica sama, nekaj jih je iz osebnih arhivov Tanje Franc, Milča Mančevskega, Davorja Jovanoviča in Aleksandra Gečeva. Oblikovanje in prelom je opravil Urban Lenič, grafično zasnovo pa Peter Dobaj.

Avtorica se je zaradi diplomatske službe svojega moža Milana Predana za dve leti preselila v Severno Makedonijo. Novinarska žilica ji ni dala miru, da se ne bi na novo življenje odzvala s pisanjem, toda to nikakor ni bilo lahko, saj je bil to čas covida-19 in je bilo navezovanje stikov zato močno zmanjšano, kljub temu pa ji je uspelo najti zanimive sogovornike in sogovornice s področja kulture in umetnosti. Prepustila se je aktualnemu dogajanju in nastala je zanimiva, sporočilno bogata in nadvse bralna knjiga, polna osebnih pričevanj in izpovedi, odzivanja na zapleten politični položaj ter hkrati zaupanja v ustvarjalno moč in ohranjanje upanja v prihodnost. V knjigo je uvrstila tudi različne zgodbe, polne vtisov, in kolumne; Makedonija ji je s svojimi ljudmi zlezla pod kožo.

Sogovorniki in sogovornica Darke Zvonar Predan so bili: Darko Jan Spasov, Vlatko Stefanovski, Slobodan Unkovski, Biljana Crvenkovska, Dejan Dukovski in Milčo Mančevski. Avtorica se je na intervjuje dobro pripravila in zastavila domiselno zasnovana vprašanja. V odgovorih so prevladovali kritičnost do sedanjega političnega in gospodarskega položaja Severne Makedonije, spomin na nekdanjo skupno državo Jugoslavijo, besede o ustvarjalnih uspehih doma in v tujini, ogroženost zaradi covida in osebne izpovedi.

Prevajalec in dramaturg Darko Jan Spasov je nekaj let živel v Sloveniji in odlično obvlada slovenščino. Spoznal je sorodnost med Slovenci in Makedonci – enako smo sočutni, radi pojemo in pijemo, vseeno pa je glede odhoda v tujino ugotovil, da si tudi Slovenci očitno želijo biti nekaj drugega in jih zato vleče drugam. Primerilo se je, da je bil navzoč, ko je, kot pravi, režiser Tomaž Pandur odšel v resnico, o kateri je govoril, češ, vsi smo del nebeške resnice in z eno nogo tam gori. Na vprašanje, kako ga je to zaznamovalo, je Spasov odgovoril: »Prvič sem tako od blizu videl smrt, prvič sem bil priča, kako se oči zaprejo in se ne odprejo več. Vedno sem mislil, da se svet, ko nekdo umre, ustavi, da začne reka, kot pravi Ivo Andrić, teči nazaj, da ptiči obmolknejo … Tomaž je obležal, življenje pa se ni ustavilo. Trije, štirje smo ga skušali oživljati, zaman. /…/ Kot človek sem bil zelo prizadet, ganjen, strašansko žalosten, kot dramaturgu pa mi je to odprlo novo zgodbo o režiserju, ki je s svojo smrtjo naredil predstavo.« (str. 19–20)

Vladko Stefanovski je makedonski virtuoz na kitari z mednarodnim slovesom. Priznava, da je v življenju že marsikaj doživel. »Veste, jaz sem treniran za razne krizne razmere. Bolj ali manj sem vse življenje preživel v nekakšni krizi, od potresa, služenja vojske, JLA, in razpada Jugoslavije … Začelo se je že v otroštvu: sem otrok potresa, doživel sem evakuacijo, življenje pod šotorom.« (str. 31) Pred časom sta mu v razmiku enega leta umrla žena in brat. »Ni utehe za to bolečino, toda tudi nesprejemljive stvari moraš sprejeti, ne smeš se blokirati. Misliti moraš na otroke, zaradi njih ne smeš potoniti, pasti v apatijo, depresijo, vleči moraš naprej, dokler te roke in noge držijo.« (str. 39) Z rokami zna delati čudeže in ne morem si kaj, da ne bi bila vsaj malo osebna: nepozabni so koncerti zadnjih let, na katerih sem bila navzoča, in to v Mariboru, zlasti v Narodnem domu s Teodosiim Spassovim, gledališču, na Trgu Leona Štuklja s pevsko skupino in v Rušah z Vaskom Atanasovskim; tudi na Ptuju je bilo čarobno. Ko je po radiu govoril o sebi, smo izvedeli, da je treba njegov priimek naglasiti Stefánovski, ne pa Stefanóvski, kot je pogosto slišati. Umetnik ohranja tudi ljudsko izročilo. Med drugim je skomponiral glasbo za kar sedemnajst filmov. Ugotavlja, da brez digitalnih naprav ne moremo več funkcionirati, in pripomni: »To je poraz človeškega duha.« (str. 46)

Gledališki režiser Slobodan Unkovski je doživel velik mednarodni uspeh in za svoje delo prejel vrsto nagrad. Prepričan je, da je danes politika pretirano pomembna, na političnem trgu je preveč surovosti in grobosti, sam pa si želi, da bi z vsemi ljudmi vladali normalni odnosi. Več let je bil profesor režije na skopski Fakulteti dramskih umetnosti. Omeni, da je bil umetniški vodja Drame SNG Maribor Aleksandar Popovski v njegovi prvi generaciji študentov. »Z njim sem, se mi zdi, največ razpravljal, sploh v drugem letniku, izskočil je iz skupine in videlo se je, da je iz pravega testa.« (str. 63)

Biljana Crvenkovska, založnica iz Skopja, je ena najbolj prepoznavnih sodobnih makedonskih pisateljic za otroke in mladino ter ustanoviteljica založbe Čudna šuma (Čuden gozd). V njenih genih se meša Balkan – makedonska, srbska, grška in vlaška kri. Študirala je filozofijo. Odrasli ne berejo dovolj in knjig ne kupujejo, malo bolje je z otroško literaturo, se glasi eden od njenih odgovorov na avtoričina vprašanja. Kot oboževalka tehnologije verjame, da je prav, če vsakdo, tudi otrok, bere tako, kot mu najbolj ustreza. Prav vse je dobrodošlo, tudi zaslon, samo da ljudje več berejo. V zadnjem času piše svoj tretji roman in v njem namenja pozornost migracijam, razpadanju družbe in korupciji. »Še vedno so aktualne tudi teme, ki se dotikajo nacionalizma, sovraštva do drugih, drugačnih, še zmeraj ne moremo sprejeti različnosti v kateremkoli pogledu. /…/ V Severni Makedoniji so teme, ki so drugod aktualne, zapostavljene: človekove pravice, žensko vprašanje, problemi istospolnih.« (str. 72)

Dejan Dukovski, dramatik, dramaturg in scenarist, je povedal marsikaj zanimivega. Njegova dramska besedila so prevedena v številne jezike, uprizarjajo jih na gledaliških odrih širom po svetu. Tako na domačih kot mednarodnih gledaliških festivalih so jih večkrat nagradili, saj v njih zna ujeti duh časa in prepletati nasilje, humor in iracionalnost. Poudari, da je treba gledati naprej in spoštovati, kaj in kdo smo.

Režiser in scenarist Milčo Mančevski je svetovno znan makedonski režiser in scenarist, živeč v New Yorku. Starši so mu zgodaj umrli; žalovanje je preoblikoval v pisanje – le tako je zmogel vztrajati. Primoran je bil, da je postal samostojen. Do svoje države je kritičen, zlasti do razmaha nepotizma, strankarstva, korupcije in onesnaženih mest. Njegovo osebno življenje je bilo raznolično, steklo pa se je v zgodbo o uspehu. Najprej je za preživetje opravljal različne vrste opravil, sčasoma so njegovo nadarjenost in ustvarjalno moč prepoznali tudi drugi ljudje. Filmi, ki jih je režiral, so naleteli na odobravanje občinstva in kritikov. V njih igrajo pomembno vlogo tudi ženske, saj se loteva vprašanj materinstva, prevar in istospolne ljubezni. »Ženske so super. Imajo razkošen notranji svet. Samega sebe ne bi imenoval feminist, marveč humanist, res pa so kritiki, ki pravijo: Milčo Milčevski je naredil za ženske več kot nekatere feministke.« (str. 108)

Darka Zvonar Predan piše tudi o vezeh in sodelovanju med Slovenijo in Severno Makedonijo, opisuje makedonsko slikovito pokrajino, srečuje se s Slovenci in Slovenkami, ki so si v novi državi poiskali svoj dom ali pa so tja prišli njihovi predniki, poglablja se v osebne zgodbe in nameni posebno pozornost prvi makedonski pesnici Danici Ručigaj, hčerki slovenskega očeta. Osebne zgodbe je zaznamoval rušilni potres iz leta 1963. Avtorica prikaže poslovno uspešnost Ilija Gečeva, prvega in za zdaj edinega makedonskega milijarderja, ki je začel tako rekoč iz nič, sčasoma pa si je pridobil veliko bogastvo. Nima se za tajkuna ali oligarha, z družino je vraščen v okolje s konservativnimi vrednotami. Pravi, da mu je podjetništvo v času, ko je bila njegova država mednarodno izolirana in niti njeno ime ni bilo priznano, ponujalo možnost za svobodo ter povezovanje z Evropo in svetom; to dvoje je izkoristil in uspel.

Darka Zvonar Predan obudi spomin na dogodek v zvezi s slovensko političarko Viko Potočnik. Pred leti je kot poslanka v tedanji beograjski zvezni skupščini podprla Vevčane in njihovo prizadevanje za ohranitev vode, obsodila nasilje in izrazila kritičnost do makedonske oblasti. Tedaj je glas povzdignilo tudi Društvo slovenskih pisateljev.

Avtorica spremne besede Melita Forstnerič Hajnšek, novinarka, publicistka in pisateljica, pravi, da knjige Darke Zvonar Predan utelešajo vso presežnost, žlahtnost in trajnost kakovostnega novinarskega pisanja in delujejo sugestivno in tehtno. »Pregnetene z znanjem o zgodovini, politiki, ekonomiji, zlasti pa umetnosti in kulturi, predstavljajo sijajen prispevek h globljemu, iskrenejšemu medsebojnemu spoznavanju.« (str. 8) Pisanje Darke Zvonar Predan je, kot navaja, prežeto z globoko etiko in ob lucidni poglobljenosti tudi zmeraj slogovno bleščeče. Morda bo komu zvenelo osladno, naivno in poenostavljano, predvideva Melita Forstnerič Hajnšek, toda vseeno poudari, da sta dober novinar in novinarka lahko samo osebi, ki sta tudi dobra človeka.

Pisanje Darke Zvonar Predan bo zagotovo pritegnilo veliko število bralk in bralcev, tako vpogled v dogajanje v Severni Makedoniji kot tudi subtilno vživljanje v občutenje, izkušnje in duševnost vidnih ustvarjalcev in ustvarjalk ter drugih, nič manj zanimivih ljudi.

Marija Švajncer