ANTI, 2024

Piše: Matej Krajnc

Prvenec Toma Waitsa je dolgo ostajal v senci drugih Waitsovih plošč, češ da gre za zgodnje delo bolj v slogu jokavih zahodnoobalskih kantavtorjev tistega časa, a Waits je seveda že takrat bil zgodba zase in če so pesem Ol’ 55 posvojili Eaglesi in če nekatere pesmi morda malce povlečejo na country, to seveda še ne pomeni, da ni na plošči še mnogo več barskega jazza in vzdušja pozne noči ali zgodnjega jutra, če pogledate na uro na ovitku. O vzdušju priča tudi količina pokajenega tobaka na klavirju. Waits še ni rohnel, to se je začelo nekje leta 1976, je pa ustvaril nekaj svojih najlepših melodij in mnoge pesmi najdete že na demotih za Zappo tam nekje leta 1971. Produkcija Jerryja Yesterja ni bila ena Waitsovih najlljubših, z Bonesom se je bolje razumel, dokler ni zadev vzel v svoje roke. A tole je res dober prvenec, v letu, ko je prvi dve plošči izdal tudi Springsteen, ko je John Prine naredil Sweet Revenge in ko je bilo končno jasno, da Dylan ni več edini, ki mu je jasno, kako gre poezija vkup z glasbo. Njegov duh je sicer bdel tudi nad zgodnjim Waitsovim delom.

Poleg Ol’ 55 je Martha bila tista pesem, ki je “šla naokrog”, od Tima Buckleyja do Leeja Hazlewooda, pesem, ki je kot Prinova Hello In There presegala dejanska leta tistega, ki jo je napisal. Ostala je ena zgodnjih Waitsovih klasik; v repertoarju je pozneje obdržal zlasti Ol’ 55. A tu so še Grapefruit Moon, I Hope That I Don’t Fall In Love With You, Ice Cream Man, Rosie in Virginia Avenue. Morda je Closing Time res plošča, ki jo najmanj povezujemo z Waitsovim vobčeznanim imidžem in zato nekakšna bela vrana v njegovem opusu, saj je že z naslednjo začel z nizom svojih skoraj striktno jazzovsko začinjenih izdaj (do 1978), a gre za izjemno suveren nastop na sceni in pesmi, če so že romantično obarvane, stojijo in pričajo o tem, da za njimi tiči nekdo, ki že na začetku ni maral biti predskupina pop sceni ali pa nekaterim ravno tako ekscentričnim, kot je bil sam, ampak si je svoj prostor izboril zelo hitro. Ne z uspešnicami, pač pa z avtorskim nabojem in barsko persono, ki se je je kmalu tudi sam naveličal. In je šel naprej. Ponatis razen remastra ne prinaša ničesar novega. Ni treba.