Piše: Matej Krajnc

Leta 2015 je pri hrvaški založbi Slušaj najglasnije! izšla plošča Glej, ven nosijo mrliče – pesmi Nicka Cava, skupen projekt dveh duš s “sedeža milosti” – Andreja (takrat še) Pleterskega in podpisanega. Plošča je bila rezultat dolgih ur konverzacij, dela in tuhtanja, kako se najbolje pokloniti velikemu umetniku. Andrej je takrat že prevedel Cavova prozna dela in že samo Oslica bi bila, če bi bil svet bolje umerjen, štof za Sovretovo ali dve. Na ploščo pa sva uvrstila tri Andrejeve prevode, rekel je, da je dovolj, pa naslov je predlagal, ki je bil seveda sprejet. Na predstavitvi plošče je nastala zgornja fotografija, eden redkih videoposnetkov, ki je ostal za njim.

In potem ga naenkrat ni več bilo. Zadnji stavek, ki mi ga je napisal, je bilo voščilo za rojstni dan 14. 11. navsezgodaj zjutraj, 00:30: .”.. sicer pa smo se prevesili v naslednji dan – ki je tvoj dan, Matej, kakorkoli obrneš, in ti zanj želim veliko zdravja in vsaj takega zagona pri tvojih snovanjih kot doslej! Pa ljubezni, da bi jo vedno znal negovati!” Odgovoril sem mu taisti dan okrog desetih med kratko pavzo v službi. Dogovarjala sva se za enega najinih običajnih večurnih Zoomov, ob koncu novembra. 5. 12. sva z Eldo Viler potovala v Lucijo in sem mu poslal SMS, da naj ne pozabi, da je lepo vabljen, sem pa jaz pozabil, da bi on tisti dan moral brati na dogodku Društva slovenskih književnih prevajalcev in da na Eldo tako ali tako ne bi mogel priti. Ki sva njene Lastovke in druge pesmi nebrojkrat omenjala v pogovorih o naši glasbeni sceni. Saj ste v medijih prebrali, kaj vse je naredil kot prevajalec, kajne? A imel je tudi široko in poglobljeno znanje ne samo o glasbenih pesnikih tipa Cave, Dylan ali Cash, pač pa tudi o vseh možnih kotičkih (domače) glasbe, vse od Henčka do Borghesie. Reference je spuščal kontekstualno, vselej lucidno in duhovito, vedel sem, da mu v pogovoru lahko omenim karkoli iz zgodovine svetovne glasbe, književnosti, zgodovine, politike … Če ni vedel, se je poučil in se k temi vrnil naslednjič. Poln empatije mi je stal ob strani pri nekaterih večjih osebnih pretresih v zadnjem desetletju, jih analiziral in osmišljeval. To je bilo seveda recipročno, kot tista Wainwrightova pesem, je nekoč rekel. Druženje okrog obema ljubih pesnikov in muzkontarjev se je tako z leti razvilo v eno mojih najpomembnejših in najtesnejših prijateljstev, ki z odhodom seveda ne mine. Veselila sva se vsake knjižne izdaje drug drugega, objav in drugih malenkosti, ki so izvirale iz dela, pa se tudi čudila nad stanjem sveta, ki je po naravi muhasto in po privzetem nepredvidljivo. Andrejevo kraljestvo ni bilo od tega sveta, tudi njegova duša ne, ki je v svoji samoti potovala vase in čula, med prijatelji pa se odprla, razsvetlila in nasmehnila. Njegov um pa ni nikoli nehal mleti … In kot tak je požegnal tudi knjižico o grofu Pletergenetu, ki je nastala jeseni 2020 v času splošnega svetovnega pogroma. V njej sta grof in tale avtor potovala skozi čas in si podajala žogice absurda. Nadaljevanja, ki je že napisano, ne bo več videl v knjižni obliki, čeravno se je nadvse zabaval nad odlomki, ki sem jih pošiljal.

Dragi Andrej, poprej je zapel Kemo, tisto znamenito o decembru, tvoj Kemal, s katerim si se svojčas navdušeno fotografiral in ga, kot Panonskega mornarja, Bajago, Arsena in Čorbo nosil globoko v svoji bisagi za hladnejše dni. Tvoja pomoč pri mojem prevajanju Đoleta je bila neprecenljiva. Hvala ti za vsa druženja in besede. Hvala ti tudi za tisto povabilo v Piran, kjer si z menoj pel Palmo. Pustil si nas, sebične, v razmišljanjih o življenju, vesolju in sploh vsem. Sebične, ki bi se zdaj morali radovati, da si prost, da lebdiš in plapolaš v svoji za življenja težko dosegljivi svobodi. Pošiljam ti torej Millhaven in se veselim tvojih naslednjih besed v nekem drugem času. Ki ga bova zagotovo dočakala. In tam bo tudi Lotti bolj prizanesljiva. Srečno pot, mojster!