Piše: Matej Krajnc
ZKP RTVSLO, 2024
40 let od izida prve plošče in 42 let benda; to je jubilej, ki kliče po vinilni antologiji. Če bi zapisali “greatest hits”, bi to morda zvenelo banalno, a Avtomobili so imeli uspešnice na lestvicah in radijskih valovih. V osemdesetih si težko zgrešil pesmi, kot so Punce izginjajo v noč, Sama in Ljubezen ne stanuje tu. Spominjam se nedeljskih večerov z Marjanom Kraljem, ki je precej vrtel te pesmi, kar pomeni, da so se med ljudmi prijele in zdaj so tudi v kanonu. Avtomobili pa bend, ki sicer vsa ta leta morda ni ohranil čisto identične zasedbe, z izjemo znanega nam jedra se je spreminjal in dopolnjeval, je pa ohranjal visok prag kakovosti. Brata Vuksanović smo vsi poznali, brali intervjuje in omembe, in ko smo ju pozneje spoznali tudi osebno, nismo dobili vtisa razočaranja ob realnosti glasbenih herojev, kot se to rado zgodi. Družili smo se tudi s pokojnima Tomasom in Davidom, s takisto žal pokojnim Alanom Jakinom pa sva leta 2005, ko je Mark Knopfler prišel v Tivoli predstavljat album Shangri-La, skupaj stala skoraj tik pod odrom in spominjam se, kako me je narahlo sunil s komolcem: a misliš, da bo igral podaljšan solo v Sultans? Seveda ga je igral. Spominjam se tudi, kako me je začudeno gledal, ko sem rekel, da bi raje slišal več njegovih solo pesmi in manj Straitsov, čeprav so eden mojih najljubših bendov. A sem potem bil Sultanov kar vesel.
Avtomobili so bili in so tak bend, ki se s svojo atmosfero usede in ostane. Slab ducat albumov so nanizali, odmevali tudi v jugoslovanskem prostoru in njihove plošče so bile po opremi vsaj toliko zanimive kot po vsebini. Na repu novega vala so ujeli njegovo subtilnost in drugačnost in si kot taki seveda zagotovili dolgovečnost, kar je dokazal tudi za zdaj najbolj svež studijski album Sijaj (2022). Avtomobili so preprosto vselej aktualni in po štiridesetih letih je vesela novica, da nikoli niso jezdili na kakšni stari slavi, ampak ustvarjali na novo, z novimi ljudmi in novimi odtenki poetičnega rocka. Kot je ob izidu tele antologije zapisal glasbeni urednik Jernej Vene: “Z ubrano in sodobno poprokovsko produkcijo so osvojili srca številnih v naši sedanji in nekdanji skupni domovini. Brata Vuksanović sta osebne izkušnje ob pomoči sodelavcev nemalokrat prelila v globoko glasbo, ki bo ostala za vedno. V teh letih so Avtomobili marsikomu ostali v spominu kot rahlo melanholičen bend, a pozorno uho je lahko zaznalo, da so bili sposobni ponuditi širok razpon zvočnih razpoloženj. V besedilih so vedno malce skrivnostno puščali poslušalcu možnost različnih interpretacij, pri tem pa je glasba pomenila zdravo in trdno stalnico v slovenskem prostoru.”
Ta “rahla melanholija” je bila vedno tudi prednost. Avtomobilom ni bilo treba iskati kompromisov, tudi hoteli jih niso – ležala jim je produkcija osemdesetih, ki jih ni zbanalizirala, pač pa kvečjemu poudarila nekatere kvalitete, kot tudi niso, ravno zaradi amosferičnosti, bili nikoli anahronistični pozneje, ko so se produkcije na sceni spreminjale. Jedro je ostala vedno pesem, ta je edina, ki šteje, edina, s katero je vredno obstajati in delovati. Seveda pa moraš imeti rokersko dušo, da po tolikih desetletjih ostajaš v formi. In integriteto, da ne greš po vetru. Tega Avtomobilom ni nikoli bilo treba početi.
Dvojni vinilni album je izdaten, na njem boste našli vse tisto, zaradi česar se Avtomobili še vedno pišejo z veliko začetnico, tu so vsi potrebni kadrovski in produkcijski podatki, fotke in naslovnice plošč. Tudi pretočna koda. Izdaja je oštevilčena, kar tudi nekaj pomeni. Če imate morda Največje zadetke, ki so izšli pred leti, se zdaj ti dopolnjeni zadetki naposled vsi na enem mestu poslušajo tudi z naravnega habitata: vinila. Kar se seveda spodobi in je pravično, rokersko in najbrž tudi zveličavno.