Piše: Matej Krajnc

ZKP RTVS, 2022

Nov album Avtomobilov je nekaj posebnega že po videzu; no ja, fantje nikoli niso bili od tistih, ki bi jim bilo dovolj vreči na naslovnico fotografijo benda v izbrani pozi. Celo sredi osemdesetih, ko je bil to nekakšen aksiom, če si hotel biti rock bend in izdajati plošče. Avtomobili so na albume vedno gledali drugače: ovitek je bil del zgodbe, a po drugi plati njihova zgodba ni bila nikoli zgodba povprečnega hitovskega benda, čeprav so imeli uspešnice na celotnem prostoru bivše države. Avtomobili, katerih plošče niso izhajale vsako leto po ena, pač pa so že v časih jugoslovanske estrade svoje izdaje umerjali premišljeno in niso bili “hišni bend” pri nobeni založbi, vsaj na začetku ne (Dokumentarna, ZKP, Diskoton …, šele od 1997 redno spet pri ZKP), so bili samosvoja kategorija, rockovski bend s substanco, ki je z vsako ploščo povedal del svoje zgodbe. Zato klišejski rockovski mačizmi niso nikoli bili zanje. Zato so tudi najbrž vse do danes tudi med občinstvom obdržali raven spoštovanja, ki je zavidanja vreden. Avtomobile greš poslušat. Tako je to.

Sijaj ni prvi nov album Avtomobilov na vinilu, leta 2016 so v podobni režiji izdali Daleč. Čeravno bi tako zelo želeli romantizirati čase na izdihu novega vala prve polovice osemdesetih in mainstreamovskega rocka osemdesetih in zgodnjih devetdesetih, ko so izhajale plošče Mjesec je opet pun, Dugo toplo ljeto, Krenimo in Mraz, Avtomobili kljub uspešnicam nikoli niso bili mainstreamovski rock bend. Za to je poskrbela njihova naravna reakcija izogibati se klišejem in poezija, ki je vselej silila izza njihovih glasbenih platnic. Subtilen vokal Marka Vuksanovića je bil še dodaten dokaz, da gre za bend z atmosferično avtorsko glasbo, ki so jo radijski valovi imeli radi, a svoje prave dimenzije je dobila ob poglobljenem razmisleku. Well, vsaj tako sem jih doživljal sam. Tudi v njihovi drugi dimenziji “spremljevalnega” benda. In bila je razlika, če si poslušal njihovo poetično (srbo)hrvaščino ali poetično slovenščino. Najbrž je to zaznal tudi naš nekdanji bratski trg.

Na ovitku nove plošče ni besedil, tudi na Daleč jih ni. Nisem jih vprašal, a svojčas kak bend ali posameznik to stori z razlogom – da poslušalec sam razbere nianse v pesmi, tudi besedilne. Ni seveda nujno, da gre v tem primeru za to, lahko je ta razlog čisto empirične narave, saj inserti niso poceni, nisem pa vprašal takisto iz razloga: ker sem tudi sam hotel izkusiti, kako jih slišim, če jih zraven ne berem. Dvanajst poglavij z nekakšno skupno nitjo časa, ki se izteče v svetlobo in mir, vsaj tako se zdi med poslušanjem. Stran A oklepata pesmi Čas je in Zaspi, stran B Objel sem se in Mir Svetloba. Vse besede pisane z veliko začetnico, kitare se napotijo v ospredje zvočne slike. Tristo oštevilčenih izvodov; ne toliko občutek ekskluzive kot intime. Osrednja zasedba ustaljena: Bushy, brata Vuksanović, David Šuligoj in David Morgan. Aranžmaji delo benda, glasba in besedila takisto v že ustaljenem tandemu. Harmonije v rahlih kalifornijskih odtenkih, dovolj, da plošča predoči nekolikanj osveženo zvočno sliko. Gostje: Rok Škarabet s tolkali, Jani Šepetavc: tenor saksofon (ključ do atmosfere v Isti pesmi) in Uroš Trebižan s kontrabasom. QR-koda s kodo za prenos, kot se v novih časih spodobi. A srž je še vedno v analognem, vsaj v občutku analognega. In če bi se sprehodili po posameznih pesmih, bi bili tu do jutra. Format ne dovoljuje, so pa zato na voljo kontinuirana poslušanja. Čemu Sijaj? Ni že čas, da obrnete ploščo?