Croatia Records, 2024

Piše: Matej Krajnc

Še pred pesmijo Moj je otac bio u ratu so bili Televizori. Singlica, ki je prišla in šla, pa se zapisala v zgodovino jugoslovanske glasbe kot eno najsignifikantnejših del poznih sedemdesetih, ko so mladi imeli dovolj popevk in prog rocka, iz Anglije pa je butnil pank. Prljavo kazalište so naslednje leto svoj debitantski album izdali pri Suzy in Televizori so dolgo čakali na objavo. Imate tisti live album? Pisalo se je leto 1989, Televizori so čakali enajst let.

Izvirna postava z Bogovićem, Houro, Cvetkovićem, Hrastekom in Filešem je posnela debitantski album in na drugem, Crno-bijelom svijetu, Cvetkovića ni bilo več. Izšel je še, po mnenju mnogih, zadnji “klasični” album Prljavcev, Heroj ulice (1983), ki je pomenil tudi slovo od Bogovića. A pot benda je komercialno šla navzgor, postali so eden največjih pop bendov iz regije in za logotip še kar uporabljali usta s knoflco, čeprav od panka ali pank rocka ali celo novega vala ni nič kaj več ostalo. Prljavci so bili pop senzacija in kot taki so preživeli tudi temna devetdeseta. Zdaj v bendu ni več Houre, vrnil se je Bogović in imajo nov album. A kombinacija Houre in Bogovića je bila nekaj posebnega. Tudi McCartney je brez Lennona dosegal vrtoglave uspehe, a glasba je ostajala prazna. Zdaj, ko se je Bogović vrnil, manjka Hourov songwriting, a hej, Bogović še tako šablonsko pesem prenaredi v nekaj boljšega. In kaj bi pristaši benda sploh radi, kaj?

Televizori premorejo še Majke in na strani B Moje djetinstvo. Vse tri pesmi so pesmi, ki naredijo generacijo, so pesmi, zaradi katerih se radi vračamo v zgodnjo diskografijo Prljavog kazališta in odkopavamo stare relikvije. Ponatis na vinilni mali plošči je dobra ideja, sploh s spremnim esejem in kodo za download. Izdaja ni (samo) za nostalgike, je za vse, ki jim je mar za zgodovino in za dejstvo, ki se ob pričujočem izidu spet izkrivlja: Jugoslavija leta 1978 ni bila za železno zaveso že trideset let. In nekateri pisci še kar ne morejo brez tega, kot da smo v dobi socializma res ždeli za nekakšnimi zidovi. Pojdite poslušat to muziko, poglejte spote in magari tudi pop festivale – česa takega v klasičnih diktaturah nikakor ne bi mogli ustvariti. In Tito je bil prvi, ki je rekel: pustite mlade, naj ustvarjajo. Mladi so, jasno, hoteli svet zase in okostenela partija jim, jasno, ni mogla pomeniti vrhunca svobode. A kaj lahko ponudimo mladim danes? Demokracijo? Res verjamete, da je tako?

Ne singl, pač pa maksi singl, skorajda EP. Nezanemarljiv format v bivši domovini. Zdaj na kakovostnem vinilu kot opomnik, da svet pravzaprav ni nikoli zares črnobel. In da raznovrstni gadgeti niso nujno pojem za napredek. Vse je v rokah ljudi. Kitar. Feršterkerjev. Glasov.