Piše: Franc Križnar
Po dveh zaporednih kamniških koncertih (Dom kulture, 20. in 23. 12.) je bil na vrsti še sklepni, domžalski koncert (Športna dvorana, 27. dec.) 53. edicije Novoletnega koncerta Simfoničnega orkestra Domžale – Kamnik. Že drugič ga je vodil dirigent Zoran Bičanin. Z njimi pa sta nastopila še solista, violinistka Ivona Lederer in pevec (zabavne glasbe) Marijan Novak, večer pa je smiselno, glasbeno in zunajglasbeno povezovalno vodila Eva Stražar. Vsi po vrsti so ubrali večer kot Svet v ritmu, torej plesno.
Uvodoma sta bila na vrsti dva plesa iz dveh tradicionalnih opernih del. Ansambel je polnozvočno zazvenel že v Plesu komedijantov iz opere Prodana nevesta Čeha Bedřicha Smetane. Ne zato, ker ta ples pravzaprav ni prav posebej signifikanten za to opero, pač pa zato, ker je ansambel zazvenel v ne preveč akustično hvaležnem prostoru (pač pa z zelo decentnim ozvočenjem) v vsej svoji polnosti, ravnovesju vseh orkestralnih skupin in s pomenljivim dirigentskim, vodstvenim prispevkom dirigenta. Bičanin je tale svoj dokaj vehementni začetek kar nadaljeval in zaokrožil v enem mnogo bolj popularnem Valčku iz opere Jevgenij Onjegin Rusa Petra Iljiča Čajkovskega.
Prva solistka tega večera, violinistka I. Lederer je nato predstavila v dovolj vehementno vlogo v morda malo manj aktualnem pa še vedno plesnem Mrtvaškem plesu slovitega Francoza Camilla Sainta Saënsa. Njena suverena, že kar polna violinska igra na pamet pa je še dodatno razgibala tale in tokratni domžalski glasbeni oder. Tudi rezultati več kot polstoletnega delovanja omenjenega ansambla na sicer ljubiteljski ravni s povsem profesionalnimi rezultati pa pomenijo v povsem profesionalni umetnosti nekaj več. Valovanje prevladujočih godal pa je že doslej vključilo kar peterico (francoskih) rogov. Vse tole več kot glasbeno barvanje pa je postalo notranji agens, ki je gnal celoten orkester naprej in naprej. Prvi del tega koncerta je sklenil še en Ples uric-baletna glasba iz finala 3. dejanja opere La Gioconda Italijana Amilcareja Ponchiellija. Še en odličen nastop celotnega orkestra z dirigentom, ki je tako v programski kot izvedbeni zasnovi prepričal in uspel že v tejle prvi polovici tega koncerta.
Drugi del je orkester začel z Valčkom št. 2 iz Suite za promenadni orkester Rusa Dmitrija Dmitrijeviča Šostakoviča. V njem sta poudarjeno vlogo odigrala solista na saksofonu in pozavni; več kot lepo in moderno, sodobno, zabavno glasbo orientirani finale. Začel in nadaljeval ga je pevec M. Novak z mikrofonom v roki. Najprej je odpel nekaj iz repertoarja popularnega Franka Sinatre (v prir. S. Cahna) Come Dance with Me. Z vmesnim orkestralnim intermezzom Tico Tico Brazilca Zequinha de Abreuja (v prir. P. Riggenbacha) pa so spet uvedli pevskega solista M. Novaka v še enem napevu Cheek to Cheek Američana Irvina Berlina. Od domačih orkestralnih priredb je bila na vrsti še priredba našega Bojana Adamiča in valčka Spomin Vilka in Slavka Avsenika.Orkestrov credo se je tudi v tem primeru samo še vzpenjal in nadaljeval. V popularni slovenski popevki, evergreenu Mojmira Sepeta Zemlja pleše (1962 v kar najbolj značilnih interpretacijah Majde Sepe in Nina Robića) se je v orkestrski zasedbi pojavila dodatno kar 5-članska sekcija saksofonov (alla zasedba iz big-banda) in tako je bil tale ples z orkestrom, dirigentom in pevskim solistom (M. Novakom) več kot sklenjen.
Sam ansambel pa je sklenil »uradni« del tega koncerta s plesom Mambo iz muzikala Zgodba z zahodne strani Američana Leonarda Bernsteina. V kar treh dodatkih pa najprej še en napev povezan s F. Sinatro, napev New York, New York iz istoimenskega muzikala. V nadaljevanju in sklepu pa spet orkester sam: najprej ritmično še kako zašpičeni Ples s sabljami iz baleta Gayane armensko-sovjetskega skladatelja Arama Hačaturjana in seveda čisto nazadnje še ena najbolj popularnih in obveznih skladb tega prazničnega časa Koračnica Radetzkega Avstrijca-Dunajčana Johanna Straussa, st.
Koncert s številnimi in kontrastnimi plesi, pravi izziv za vsak simfonični orkester, je tudi tokratni gost domžalske glasbene scene minil Svetu ritmov. Marsikateri (profesionalni) tovrstni ansambel bi se izvedb, ki smo jih slišali, ne sramoval. Programsko in slogovno zaokroženi spored, njihove izvedbe ter posamični prispevki obeh solistov: solistke in solista ter dirigenta Z. Bičanina (koncertni mojster Uroš Bičanin) je tako spet minil v pričakovanju. Komaj smo lahko verjeli, da bo tak ansambel vse tole zmogel na tako (skoraj) zavidljivi izvajalski izvedbi.
Fotografije: Franc Križnar