A Gentle Tenor/Nežni tenor, Založba ACCENT (Nemčija), 2024
Tenorist ACO BIŠĆEVIĆ s tremi kantatami Nemca C. H. Grauna (1704-1759), Baročnim orkestrom Filharmonije iz Turingije in dirigentom Michaelom Hofstetterjem
Piše: Franc Križnar
Nov diskografski izdelek slovenskega glasbenega umetnika, pevca-tenorista Aca Bišćevića je izšel v tujini: s tujo glasbo, tujimi izvajalci pa vendarle s tehtnim prispevkom našega pevskega asa. Njegov izrazito lirični tenor, ki prevladuje v vseh treh predstavljenih baročnih kantatah komaj kaj znanega Nemca Carla Heinricha Grauna, ki nam poje skoraj eno uro (56 min.), je samo neke vrste ohranjeni in dokazani rezultat tega našega pevskega prvaka. Le-tega po pravici povedano največ slišimo na koncertnih in opernih predstavah pa še to največ v tujini. Omenjene tri kantate: »Superba un di la rosa/Vzvišena vrtnica,« »Agitata alma mia/Moja vznemirjena duša« in »In quel amena valle/V tisti prelepi dolini« so oblikovane tipično v duhu (pozno) baročnega časa, tudi v italijanskem jeziku in vse tri so 4-delne v zaporedju: Recitativ-Arija-Recitativ-Arija. Naslov vsakega prvega stavka (recitativa) je prevzet iz naslova določene kanate. Tako je tudi na povsem koncertnem odru popolnoma zadoščeno dramatični povednosti (v recitativih) kot liriki (v arijah). Izjemno nežen tenor našega A. Bišćevića tako pride do izraza v prav vseh registrih in timbrih. Zato bi lahko morda naslovu ali samo prevodu predstavljenega nežnega tenorja dodali še plemenitega. To velja za prav vse arije, ki v vsaki od treh predstavljenih kantatah sledijo uvodnim recitativom: v treh kantatah po dve ariji, skupaj torej 6 arij. Te so tudi najdaljši stavki v vsaki od kantat, kar samo še potrjuje dejstvo, kakšno vlogo je imelo v skladateljskih delih C. H. Grauna njegovo primarno pevstvo.
Pri tem je treba omeniti, da gre pri recitativih za neke vrste pripravo, pripoved in da se pevski solist (haut-contre/kontratenor) izpoje šele v arijah. Temu primerne so tudi (spremljevalne) zasedbe, v katerih se sicer Baročni orkester Filharmonije iz Turingije Gotha-Eisenach pod vodstvom dirigenta Michaela Hofstetterja, najbolj znanem kot opernem dirigentu, predstavi v taki, komorni zasedbi: treh (prvih) violin (Alexej Barchevitch, Irmgard Huntgeburth in Diana Harutyunyan), treh (drugih) violin (Kyoungmin Kim, Christfried Münzel in SuJin Ann-Kuhn), dveh viol (Katarzyna Janda in Thomas Cappadona), dveh violončel (Michael Hochreither in Jan Freiheit), kontrabasa (Hans-Christian Bronisch), lutnje (Stephan Rath), teorbe (Susanne Herre) in čembala (Bastian Uhlig), skupaj torej še 14 inštrumentalistov in inštrumentalistk. Pri (do)končni podobi in oblikovanemu Bišćevićevem diskografskem glasu so tokrat sodelovali še: glasbeni producent in avtor mixa Moritz Bergfeld (MBM Glasbena produkcija, Darmstadt-Nemčija), editor José Cardenas, izvršna producenta Michaela Barchevitsch (Filharmonija iz Turingije Gotha-Eisenach) in Michael Sawall (note 1 music), avtor presunljivega teksta v priloženi knjižici je sloviti (nemški) strokovnjak za področje zgodnje glasbe Christoph Henzel (s kompletno priloženimi besedili vseh treh kantat (v izvirni italijanščini in prevodnih angleščini ter francoščini), urednik spremne knjižice k omenjenemu albumu je Joachim Berenbold, umetniške fotografije je prispeval Bernd Seydel, prevode v angleščino in francoščino pa še Katie Stephens in Sylvie Coquillat. Izvajalci so posneli omenjeno glasbo v borih štirih dneh (14.-17. marec 2023) v Kulturhaus v Gothi (Nemčija).
Ker je že avtor vseh predstavljenih kantat C. H. Graun za svojega časa veljal za virtuoznega pevca, je brez dvoma omenjena kreacija našega Bišćevića nad vsemi tistimi pionirskimi in baročnimi predstavitvami. Naš pevski prvak razpolaga v interpretativnih pogledih s prekrasnim mezzo voce za piano in recitativne dele predstavljanih kantat, dočim zna v arijah skrajne višine dozirati s primernimi in dinamičnimi presežki. Njegov glas je v vseh pogledih voluminozen pa najsi gre za piano ali forte odseke. Umetnikova dikcija odpete italijanščine je več kot perfektna. Globine njegovih interpretacij pa so vredne svetovnega slovesa.
Carl Heinrich Graun je bil nemški skladatelj in pevec, tenorist.Poleg J. A. Hasseja velja za najpomembnejšega nemškega skladatelja italijanske opere svojega časa in v italijanščini. Za svoja operna in kantatna dela je izbiral in naročal libreta pri Frideriku Velikem, Pietru Metastasiu, Johannu S. Müllerju, Giampetru Tagliazoucchiju idr. Rojen na Saškem (Nemčija) se je šolal v Dresdnu. Študiral je petje in kompozicijo. L. 1724 se je Graun preselil v Braunschweig, tam pel v operni hiši in za operno gledališko skupino napisal šest oper. Od tam se je prek Rheinsberga na Brandenburškem preselil v Berlin in bil nazadnje kapelnik Friderika Velikega. V kompozicijskem pogledu se je držal opere. Četudi je le-teh napisal prek 30, se dandanes poredko izvajajo. V svojem kompozicijskem opusu pa ima Graun še kantate in pasijonske kantate, koncerte in triosonate, Ter Deum in veliki pasijon, sinfonije idr. Slovel je in njegova dela še dandanes zaznamujejo precej dobre postavitve besedil (libretov), verjetno zaradi svojega pevskega ozadja. Nemalokrat je bil tudi sam izvajalec (tenorskih) partij v njih.