Recenzija: Gregor Pompe, SKICE ZA ZGODOVINO SLOVENSKE GLASBE 20. STOLETJA, Ljubljana, 2019; 275 str., 24,90 EUR

Piše: Franc Križnar

Avtor te knjige je eden vodilnih slovenskih muzikologov našega časa in prostora prof. dr. Gregor Pompe (1974). Kot redni prof. ljubljanske univerze predava na Oddelku za muzikologijo FF UL. Kot znanstveni raziskovalec se ukvarja s sodobno glasbo, z vprašanji semantike (t. j. nauk o pomenu, pomenoslovje) glasbe in glasbenega gledališča. Mdr. je bil tudi predsednik Slovenskega muzikološkega društva (2008-2012) in prejel t. i. stanovsko Mantuanijevo priznanje. Doslej je izdal monografije: Pisna podoba glasbe na Slovenskem, Postmodernizem in semantika glasbe, Zveneča metafizika: skladateljski opus akademika Lojzeta Lebiča, učbenik Novi tokovi v glasbi 20. stol., Skice za zgodovino slovenske glasbe 20. stoletja idr. Pompe je dejaven še kot publicist, glasbeni kritik, skladatelj in dirigent.

Knjiga v 18 poglavjih in številnih podpoglavjih in z znanstvenim aparatom (uvod, povzetek, summary in imensko kazalo) s 427 sprotnimi opombami prinaša »… nabor parcialnih prispevkov, povezanih z zgodovino slovenske glasbe 20. stol., pri čemer so posamezna poglavja nanizana v historičnem zgodovinskem zaporedju in obravnavajo osebnosti in fenomen od leta 1918, skoraj do naše aktualne sodobnosti. Skice se tako zaustavljajo ob preučevanju posameznih skladb, nadaljujejo z raziskovanjem parcialnih opusov posameznih skladateljev, se širijo k slogovnim oznakam in kompozicijsko-tehničnim vprašanjem ter se zaustavljajo na kratkih portretnih skicah.«

Z obilico notnih primerov (odlomkov; drugih slik ta monografija ne prinaša) se tale knjiga po uvodu tudi nadaljuje. Po tem kot avtor v njem razloži in popiše tudi (vse) svoje naslove, v katerih se je predhodno z dano problematiko in tematiko že ukvarjal, sledijo naslednja (pod)poglavja: Glasba slovenske povojne moderne (1918-1927; Terminološka vprašanja, Zvestoba predvojni moderni, Nove spodbude in vplivi; Parcialni opusi, vprašanje periodizacije in zaključki), Slavko Osterc in Lucijan Marija Škerjanc: estetski razkol in poetsko bratstvo, Lucijan Marija Škerjanc in njegov (Prvi) violinski koncert – na robu modernizma, Violinske skladbe Matije Bravničarja in vprašanja »klasičnosti« v glasbi 20. stol., Operete Radovana Gobca, »Najbrž vedno pišem isto skladbo.« Ob klavirskem opusu Zvonimirja Cigliča (Cigličev klavirski opus: mladostna dela, Klavirske miniature v pesemsko-suitnem slogu, Nocturno in Bakhanal, Zaključna misel: dvojnost kot konstanta), Slovenska glasba v prvem desetletju po drugi svetovni vojni – v iskanju socialističnega realizma (1945: Med tendencioznostjo in avtonomijo ter med tradicionalizmom in inovacijo, V iskanju socialističnega realizma, Prva politična in estetska »odjuga« – konec iskanja socialističnega realizma in izmikanja, Zaključek – slovenski socialistični realizem, ujet v arbitrarni napetostni štirikotnik), Poskus slogovne določitve samospevov Vilka Ukmarja, Slovenska dvanajsttonska glasba, »Klasik« glasbe 20. stol. – vprašanje modernega in tradicionalnega v opusu Uroša Kreka (Problemska izhodišča, Ekskurz: moderno in tradicionalno v slovenski poeziji 20. stol., »Klasično« = »vmesno?«, Analitični primeri, Sklep: klasičnost in slovenska glasba druge polovice 20. stol.), Pesmi iz mlina Marijana Lipovška – med glasbeno imanenco in zvestobo literarni ideji, Janez Matičič – slovenski kompozicijsko-pianistični Dioniz, Jakob Jež – velik v malem, Vloga in kompozicijska obdelava ljudskega gradiva v opusu Lojzeta Lebiča (Uvodne misli, Analitični primeri, Sklepne pripombe), Baltsko-balkanske postmodernistične povezave: glasba Broniusa Kutavičiusa in Velja Tormisa v primerjavi z glasbo Lojzeta Lebiča (Baltsko-balkanske vzporednice, Razkrivanje paralel, Analiza izbranih del, Zaključne misli), Lebičev postmodernizem: nostalgična utopija ali/in utopična nostalgija, Globokarjevo »prodajanje« formule: ne-glasba + več-kot glasba = glasba in Elektroakustična glasba v Sloveniji nekoč in danes: alternativa ali mainstream? Za konec sledi še zadnji del že omenjenega (znanstvenega) aparata.

Že omenjeni notni (glasbeni) primeri pa predstavljajo glasbo oz. skladateljske zapise (fragmente) del Antona Lajovica, Antona Ravnika, Rista Savina (= Friderika Širce), Emila Adamiča, Lucijana Marije Škerjanca, Slavka Osterca, Matije Bravničarja, Radovana Gobca, Zvonimirja Cigliča, Vilka Ukmarja, Pavla Šivica, Danila Švare, Primoža Ramovša, Alojza Srebotnjaka, Uroša Kreka, Marijana Lipovška, Pavleta Merkuja, Lojzeta Lebiča, Broniusa Kutavičiusa in Velje Tormisa. Brez dvoma že bežni vpogled v uvrstitev del določenih (po večini slovenskih) in le dveh tujih skladateljev, priča, da gre za res pravi cvetober v Skicah za zgodovino slovenske glasbe 20. stol.

Omenjeno knjigo so dali na svetlo člani-uredniki zbirke (Glasba na Slovenskem po 1918) in člani uredniškega odbora te zbirke. Recenzenta sta bila /dr./ Nada Bezić iz Zagreba in /dr./ Andrej Misson iz Ljubljane, lektorica pa Eva Vrbnjak. Knjigo je izdal Oddelek za muzikologijo FF UL, založila pa Znanstvena založba FF UL. Oblikovanje in prelom je opravila Irena Hvala, sliko na naslovnici pa je avtorsko delo Uršule Berlot. Delo je izšlo v nakladi borih 200 izvodov, tisk pa je opravila Birografika Bori, d.o.o. Knjiga je je obenem dostopno tudi v elektronski obliki na: https://e-knjige.ff.uni-lj.si/. Delo pa je ponujeno pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 4.0 Mednarodna licenca. Knjiga je izšla s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS.in je obenem rezultat raziskovalnega projekta št. J6-7180, ki ga je spet sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna.

Kljub že omenjenim nekaterim monografskim delom G. Pompeta s področja njegovega specializiranega raziskovalnega in znanstvenega interesa pa omenjeno delo le pomeni neke vrste avtorjev tovrstni cvetober in tako ali drugače sodi v enega od vrhov slovenske oz. »ljubljanske muzikološke šole.«