Se lahko na kratko predstavite? Kdo ste, kaj počnete, na kaj ste ponosni, in kaj bi želeli, da svet ve o vas.

Pripadam še generaciji, ki sicer tudi ni vedela dovolj, a je še vedela, katerega spola je tisti, ki pri mali potrebi stoji, in tista, ki pri mali potrebi sedi. Opravljal sem vrsto poklicev, kar je tudi v prid pisanju, saj menim, da je pestrost življenjskih in tako tudi poklicnih izkušenj pomemben del tega, iz česar se pisanje beletristike lahko hrani in napaja. Med dvema možnima potema v svetu in osebnem življenju hodim po tesni poti, kakor jo Božji Sin priporoča svojim učencem v evangeliju. Ponos ne sodi v prtljago tistega, ki hodi za Jezusom po njegovi tesni poti odrešenja. Tako mi je to tuja kategorija. Ponašati se s seboj ali s čim pri sebi pomeni imeti se za kaj večjega, boljšega, vrednejšega – vse to pa so motivi poganskega sveta in verovanja, ki mu ne pripadam. Da bi svet kaj vedel o meni, je prav tako v nasprotju z mojo vero in prepričanjem – za slehernega pa bi bil blagor, če bi bil pripravljen vedeti bistvene reči o njem, ki je ustvaril svet in človeka in bo nekoč svetu in človeku sodil.

Ali verjamete v umetnost? Če da, zakaj, in če ne, zakaj?

V umetnost ni treba verjeti saj je ta evidentna. Verjeti je mogoče, je smiselno, v stvari, ki sicer so, vendar jih ni mogoče videti, nanje pa moremo sklepati po njihovih učinkih. Umetnost je ravno izrazit primer delovanja na človekova čutila, na njegovo duševnost in na njegovega duha, tu potreba po verovanju vanjo tako odpade.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd.,  ima leposlovno ustvarjanje, na osebni ravni avtorja/-ice (tj. z osebne perspektive avtorja)?

Ne obstaja naročilo ali celo obveznost in ukaz, da bi bilo treba pisati leposlovna besedila. Tu moram odkloniti besedo “ustvarjanje”, saj je ta definirana kot to, da kdo kaj nredi iz nič. To pa more samo Bog – in On je to že storil. Tako tudi pišoči ne “ustvarjajo”, saj pisanje ravno ni iz nič, ampak je še kako povezano z vsem, kar je že davno ustvarjeno. Ker pa je človek ustvarjen “po Božji podobi”, kakor pravi Biblija, je v njem vrsta podobnosti s tem, kar dela in kako dela Bog. Dovolj je vzeti povečevalno steklo in si začeti ogledovati snežinke, namreč njegove, iz narave, ne takih iz “snežnega topa”. Niti dve nista enaki, vsaka pa je kristalizirana v umetnino. Podobne reči je mogoče najti v vsem stvarstvu. Bog tako ni ustvarjal le koristnih in razumno sestavljenih reči, ampak so njegove stvaritve tudi lepe. Človek, ker sam ni bog, čeprav bi v svoji padlosti to rad bil, ne more ustvarjati, lahko pa že ustvarjene reči poustvarja, to je v njegovi domeni. In tako se tudi iz njegove glave in rok porajajo ne samo koristne in razumne, ampak tudi lepe reči – pri pravih umetnikih celo pretresljivo lepe. Komur je dan ta dar, ga iz hvaležnosti Stvarniku ne bo zanemarjal, ampak ga bo skušal uporabiti v njegovo, ne svojo slavo.

Katere vrste poslanstev, smislov, namenov, ciljev, itd, ima leposlovno ustvarjanje, na širši družbeni ravni (tj. s širše družbene perspektive)?

Ne vem. To bi bilo treba vprašati Družbo ali njeno Raven, če bi to v resnici obstajalo. Angleška premjerka Margaret Thatcher je v intervjuju iz leta 1987 izjavila: “There is no such thing as society. There is living tapestry of men and women and people and the beauty of that tapestry and the quality of our lives will depend upon how much each of us is prepared to take responsibility for ourselves and each of us prepared to turn round and help by our own efforts those who are unfortunate” – s čimer se strinjam. Ideja “družbe” kot nekakšnega kolektivnega nadrejenega subjekta se je začela porajati ob praznini, ki jo je pustil za seboj ateizem 19. stoletja. Če bi družba res obstajala, ne bi imeli pluralizma, razlik v verovanjih in mnenjih, živeli bi v resničnem totalitarnem sistemu.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel kulture (v širšem pomenu te besede)?

Zgodovinsko in filozofsko prihaja pojem “kulture” iz Ciceronove primerjave med obdelovanjem polja in obdelovanjem človeške duše. Ta resnična kultura nima nič opraviti z današnjim pojmovanjem kulture kot načina, kako utemeljevati “pravico” do čim večje materialne udeležbe pri državnih jaslih. Resnična kultura ne stane nič, daje pa dragocene sadove – današnja “kultura” stane zelo veliko, njeni sadovi pa so bolj kisli od kislega sadja…

Kaj je osnovni, poglavitni smisel umetnosti nasploh?

Smisel umetnosti je podrejen širšemu in večjemu smislu vsega obstoječega. Smisel česar koli pomeni, da si je ta, ki je obstoječe iz nič spravil v obstoj in gibanje, torej ustvaril, ob tem nekaj mislil. Stvarjenje je bilo tako klicanje biti v obstoj z neko mislijo nanjo. Kakor stol sam, še tako lepo in funkcionalno izdelan, ne more sam določiti svojega smisla, ampak je bil ta porojen pri njegovem izumitelju, tako tudi človek in človeštvo ne moreta sama ugotoviti, kaj bi bil smisel obstoja človeka, človeštva in sploh vsega obstoječega. Ta smisel je bil porojen obenem s stvarjenjem, kaj si je Stvarnik ob svojem dejanju mislil o tem, kar je bilo ustvarjeno. Umetnost tako more najti in uresničevati svoj smisel le, če se pozanima, kaj je Stvarnik položil v svet in človeka – to pa ni zakopana skrivnost, ampak je v celoti, čeprav ne v posameznih podrobnostih, razodeto v Stvarnikovi besedi, ki jo od leta 1584 imamo tudi v celoti iz izvirnih jezikov hebrejščine, aramejščine in stare grščine izpod peresa Jurija Dalmatina prevedeno tudi v naš jezik – tako je uganka smisla že davno razrešena, le to knjigo je treba odpreti in se z njo redno posvetovati.

Kaj je osnovni, poglavitni smisel leposlovne umetnosti?

Bog nas svojih resnic, svaril, obljub in zapovedi ne uči na znanstven ali akademski način, kako to delajo človeške vede, ampak pretežno v zgodbah, ki so tudi vrhunske besedne umetnine, čeprav to ni njihova glavna vrednost. Tudi Jezus je svojim učencem prikazoval resnic svojega kraljestva s pripovedovanjem “prilik”, kakor pravimo njegovim kratkim, a tako poučnim zgodbam. Človekova literatura sicer ne dodaja Svetemu pismu še svojih zgodb, vendar pa v analogiji tudi človekova literatura pripoveduje najgloblje resnice o Bogu, njegovem stvarstvu, njegovem velikem zgodovinskem načrtu in človeku v obliki zgodb, ki jim žanrsko lahko pravimo: črtica, pravljica, novela, roman itd.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega leposlovnega bralstva o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Najprej: tega ne morem vedeti, saj nisem delal temu ustrezne študije, in kaj takega tudi ne bi bilo izvedljivo. Drugič pa je to povsem nepotrebno. Človeka ne morejo voditi in krepiti mnenja, ampak izključno le resnica, kakor ga more kvariti in potiskati na pot pogube le laž. O tem, da za kvaliteto jajca ni pomembna kura, se je šalil že Cankar – in tako velja tudi za “osebnosti” pisne obrti ali v izjemnem primeru res umetnosti.

Kakšno je prevladujoče mnenje slovenskega ljudstva oz. prebivalstva RS o leposlovnih avtorjih/-icah kot osebnostih?

Odgovor ne more biti drugačen od odgovora na predhodno vprašanje.

Katerim osnovnim etičnim vodilom naj pri svojem leposlovnem ustvarjanju sledi avtor/-ica?

V našem času smo priča poskusu, da bi to, čemur – še bolje rečeno: komur naj bi sledili ljudje nasploh, s posebnim ozirom pa tisti, ki pišejo, namreč Bogu in njegovi besedi, zamenjali z nečim, kar samo po sebi ne more biti kategorična avtoriteta, in to je pojem “etike”, ki ga večina ljudi, tudi teh, ki bi to besedo morali razumeti v njeni zgodovinski in filozofski resnici, ne dojema. V to zmoto je zapadel celo vendar več ko solidno izobražen katoliški teolog Hans Küng s svojo zamislijo “Weltethos” – svetovni etos, s čimer naj bi ugasnile vsaj verske in idejne vojne, ki se nazadnje navadno sprevržejo v prastare krvave vojne, kakor smo pripravam na nekaj takega priče prav v zadnjem času. Grška beseda ethos pomeni čisto preprosto: navado, običaj – enako kakor latinska beseda mos, iz katere je izpeljana beseda “morala”. Tako niti etika niti morala nista to, kar ljudje povečini mislijo: zakon dobrega. Tudi kanibalizem je ena človeških navad, torej del morale nekaterih človeških skupin. Tudi grozljivo obrezovanje deklet, pa ne samo pri nekaterh muslimanih, je del njihove morale, torej običajev in ustaljenih navad. V zgodovini filozofije pa je tako, da grška beseda za isto stvar pomeni teorijo, filozofijo tega pomena, latinska beseda pa prakso. Etika bi tako v resnici pomenila filozofijo ali vsaj teorijo morale. Tako etika ne daje nikakršnih navodil za pravo ravnanje, ampak proučuje, kako je prišlo do moralnih predstav in praks, ki jih potem etika proučuje. Tako niti od morale niti od etike ne pričakujmo tega, česar oba pojma ne moreta dati. To pa, po čemer in še bolj po komer bi se morali vsi ravnati, tako tudi pišoči, pa ni navada, ni običaj, ni tradicija, ampak je nauk živega Boga, ki se v zgodovini ne spreminja – in temu naj sledi tudi pišoči človek. Sam ga ne imenujem “avtorja”, saj latinska beseda auctor, iz katere imamo avtorja, pomeni: stvarnik, začetnik… Pravi avtor je tako samo resnični Stvarnik, Bog – mi pa samo nekoliko preoblikujemo to, kar je naredil resnični Avtor!

Ali in če da, kako se naj v leposlovnem delu odraža ‘družbena soodgovornost’ avtorja/-ice?

Ne vem, kaj bi mogla “družbena soodgovornost” pomeniti. “Družba” sama ni niti fizična niti pravna oseba v pravnem žargonu. Tako bi “družba” mogla kljub temu, da je ni mogoče tožiti in obsoditi, niti sama tega ne more, saj sta liberalec in avtokrat oba pripadnika iste abstrakcije, ki ji pravijo “družba”, vendar obstajati in delovati, vsaj v veri delovati, če jo dejansko imamo za nadomestilo živega Boga, kar pomni, če iz nje naredimo mrtvo boginjo. V resnici je vsak človek, tako tudi pišoči, za vsako besedo odgovoren najprej temu, ki je sam Logos (gr.: beseda, govor), torej Bogu, potem pa tudi ljudem, ki jim je to objavljeno. N v estetskem smislu, tu je dana svoboda, pač pa vsekakor v smislu Božjih zapovedi.

Kako se pripravite na pisanje, ali čakate na navdih ali ga kako izvabite, in če, potem me zanima, na kakšen način vam to uspe?

Pišočemu predlagati, da naj bi “čakal na navdih” bi bilo enako uspešno, kakor pa športniku, ki se pripravlja za nastop na naslednjih olimpijskih igrah, naj čaka na “poriv” v fizičnem, torej športnem smislu te besede. Ali da bi violinistu predlagali, naj čaka na “zven”, dokler ga ne zasliši, namesto da bi mu pošteno povedali, da iz njega ne bo nič, če ne bo na svojem instrumentu vsak dan vadil vsaj nekaj ur. Navdih obstaja, o tem ni dvoma, a ta ne sledi čakanju, ampak ravnanju, kakor da bi ga že imeli. Podobno je veliki Pascal svetoval tistemu, ki iščejo Boga in čakajo, da se jim razodene. Samo res velik filozof more biti tako preprosto konkreten. Takim svetuje, naj nekaj časa ravnajo, kakor da so Boga že spoznali – in razodetje bo sledilo. Glasbeniki, baletniki, tudi igralci, to zlahka razumejo – mnogi slikarji in pišoči pa so zavedeni z lažno obljubo, da bo navdih nekoč prišel, le čakati velja… Sam pisanja ne morem preigravati na klavirski skali, kakor delajo dobri pianisti. Literarni dnevnik, ki ima v slovenski literaturi tako velik zglede, kakor predvsem Kocbek in Rebula, je odlično “preigravanje glasbene lestvice” pisane besede, da pišočemu ni treba čakati navdiha, ampak preprosto vsak dan napiše nekaj vrstic ali tudi strani, ne da bi pri tem mislil na objavo, čeprav ta potem ni izključena.

Ste odprti za predloge urednikov, recenzentov, ali je vaša umetniška vizija zaključena ko delo zaključite?

Kdor dela z razumom, je odprt za vsako misel, ne glede na to, od koga prihaja, vsekakor pa glede na to, koliko je v njej resnice, stvarne in vedenjske.

Kaj je vaš namen kot avtor, kakšne občutke ali reakcije želite izzvati iz bralcev?

Moj namen ni manipulirati z eventualnim bralcem ali klicati njegove reakcije. Kakor je pišoči v okviru duhovno dovoljenega suveren v tem, kar in kako piše, tako je enako suveren bralec, kako, koliko itd. bere, če sploh bere; in kakor se bralec ne more vmešavati v pisanje pišočega, naj se tudi pišoči ne vmešava v branje ali nebranje tega, ki je knjigo kupil ali si jo izposodil.

Jemljete pisanje kot delo, hobi ali kaj drugega?

V idealnem primeru bi vsako človekovo početje bilo najprej slavljenje Boga in pogovor z njim, nato spoštovanje človeka in pogovor z njim brez njegove fizične prisotnosti, nazadnje pa tudi lastna rast in dozorevanje, da bi mogli biti sebi disciplina in obenem veselje, bližnjim plemenita zabava in pouk, včasih tudi tolažba in spodbuda, Bogu pa zahvala za njegove darove in pričevanje o njegovi resničnosti, pravičnosti in ljubezni.

Kdaj je knjiga zaključena?

V resnici so vse človeške zgodbe nedokončane, ne le tako znani romani, kakor Musilov Človek brez posebnosti ali Kafkov Grad.

Kakšen je vaš postopek pisanja?

Sam delam tako, da leposlovna besedila najprej pišem s peresom, potem pa jih pretipkam v računalnik, s čimer se med drugim tudi prisilim, da vsaj dvakrat resno delam na besedilu. A tu je še nekaj drugega. Tehnika pisanja ni brez vpliva na slog in sporočilo pisanja. Večji del človekovega duhovnega, duševnega in telesnega bitja je pri pisanju – a to velja tudi za vse druge zvrsti, pa celo za običajna pridobitna ali naročena dela – udeležen, več se izlije iz človeka. Računalnik ima vrsto prednosti, predvsem pri popravljanju, ima pa tudi vrsto slabosti, saj je tu človek od tega, kar dela, najbolj oddaljen, kar ogroža pristnost njegovega dela. Iz tega seveda ne delajmo zakona, v teh razlikah ne kaže videti pretiranih prednosti ali slabosti, sam sem se pač tako navadil in pri tem ostajam. Če nič drugega, v kavarnah navadno ne ostajam dolgo sam pri mizi, kjer stoji moja kava in kjer pišem. Pogosto se kdo ustavi pri meni in se čudi, da kdo še piše s peresom, in tako pride včasih tudi do zelo lepih pogovorov.

Kakšno je pri vas razmerje med idejo in rokodelstvom?

To je razmerje vzajemnosti. Vsaka umetnost je najprej preprosto rokodelstvo. Največji slikarji starejših obdobij so bili člani obrtniških cehov. Niso se imeli za umetnike, toliko manj za “ustvarjalce”, saj so tedaj še vedeli, kaj ta beseda pomeni, imeli so se preprosto za rokodelce. Res pa je tudi obrnjeno: vsaka poštena obrt preide v umetnost.

Kakšna je vaša poetika, katere standarde v besedilu skušate doseči?

Voltaire vsekakor ni moj filozof. Kljub temu pa cenim nekaj njegovih sentenc. Tako tudi tole: Vsi stili so dovoljeni – razen dolgočasnega!

Kakšna je za vas razlika med pisanjem poezije, proze, dramatike, esejistike, publicistike in neumetniških besedil?

Josip Vidmar je to razlikovanje strnil v lepo formulo: Poezija – dogodek v človeku; proza – človek v dogodku… Ne obstaja navodilo ali priporočilo, kako se lotiti pesnjenja, kako pripovedovanja in kako gledališkega prizora. Razlika je že v pripravi. Razlika je v rabi jezika. Tu ne želim sestaviti priročnika “Pisanje za telebane”, kakršni so prišli k nam iz Amerike…

Bi bili zaradi literature raje slavni ali bogati?

Župančiču se je ob slavi človeka zapisal verz: Piši slava – beri slama! Bogastvo je nekaj drugega. Beseda je izpeljana iz besede Bog! Bogastvo je to, kar Bog daje človeku – vse drugo je prevara ali lastna iluzija. Vsekakor bi si želel bogastva v izvirnem, nikakor pa ne v današnjem pomenu te besede.

Kaj je za vas knjiga v prvi vrsti, umetniški izdelek ali prodajni artikel?

Ne prvo in ne drugo. Šele poznejši rodovi bodo mogli kolikor toliko stvarno presoditi, kaj je bilo pred stoletjem napisano na ravni resnične umetnosti, kaj pa si je to le domišljalo. O sebi ne bom sodil, zadnji in popolni kritik pa je ta, ki nas bo v celoti nazadnje sodil, in sodba bo še posebej stroga prav, kar zadeva besedo, kakor beremo: “Za vsako prazno besedo, ki jo ljudje izgovorijo, bodo dajali odgovor na sodni dan” (Mt 12,36). Prodajni artikel je vse, kar je prodajano in kupovano, tako tudi knjiga. A to ni stvar pišočega.

Kaj za vas pomeni oddati tekst, izdati tekst, promovirati tekst?

Postopek, ki privede do dokončanja dela, do objave napisanega.

Opišite bralca?

Kakor je vsaka naravna snežinka drugačna, kakor je odtis prsta slehernega človeka drugačen, kakor je vsak človek drugačen ne more drugače veljati za bralca. Naj torej opišem 8 milijard potencialnih bralcev?