Piše: Matej Krajnc

Exile, 2025

Morrisonova moč ne popušča, čeprav nekateri trdijo nasprotno. A to ga ne moti preveč, vedno je dobro vedel, kaj počne. To še vedno ve, pred nami je nov album, prvi po 2022 s povsem novim avtorskim gradivom. Dobrim. Recenzenti so to zvečine opazili in pohvalili ležeren ton novih pesmi. V časih, ko postajajo povprečneži multimiljonarji, je dobro vedeti, da so tu Van, Eric, Neil, Willie, Dale in njim podobni, ki jim ni vseeno, kaj dajo med ljudi. Neil Young je denimo ravnokar objavil nov album z angažiranim tonom, na katerem je zelo poenostavil dikcijo tega, kar želi povedati – to je uspešno počel že v preteklosti in si prislužil kakšno pikro s strani recenzentov. A dandanes moraš znati udariti tudi v sredo. Vprašajte Willieja, ki to počne že od šestdesetih, ko je skorajda razdejal Nashville s svojimi poetičnimi prispevki. Vsi ti gospodje zdaj že vejo, da so stari, in to jih neizmerno zabava.

Vanova nova plošča je kontemplativna – vrnil se je med spomine, da je lahko obstal v Tu-in-Zdaj. To pove že naslovna pesem, dočim je na albumu veliko ljubezenskih balad v slogu starega soula, kar se ne zgolj dobro posluša, ampak tudi nosi na sebi dolgo izročilo najboljšega, kar se je v tem žanru ustvarilo. To ni lounge glasba, kot so nekateri že poimenovali Vanova ležernejša obdobja, ampak pesmi človeka, ki je končno zadovoljen sam s sabo, če že s svetom ni. Svet tokrat pušča ob strani in se raje pokloni svojim vzornikom (If It Wasn’t For Ray). Down For Joy, Cutting Corners, Back To Writing Love Songs, Memories And Visions, When The Rains Came … Vse to so pesmi moža, ki je živel in preživel, zdaj pa se mu jebe za sovraštva in zagrenjenosti in se vrača k “pisanju ljubezenskih pesmi”. Nam ima kaj povedati? Precej več kot kakšna Taylor Swift, denimo. A saj o tem ni bilo nikoli dvoma.