V Velenju je bila letos podeljena nagrada Čaša nesmrtnosti – Velenjica, eno osrednjih slovenskih priznanj za pesniški desetletni opus v 21. stoletju. Prejel jo je Jože Štucin za eno najdosledneje oblikovanih in notranje povezanih avtorskih poetik zadnjih desetletij ter se pridružil lavreatom, kot so Milan Dekleva, Milan Jesih, Borut Gombač in Matej Krajnc.

Štucin (1955) je mladost preživel v Cerknem, po študiju glasbe pa se je naselil v Tolminu, kjer je deloval kot učitelj glasbe do upokojitve. Vzporedno s pedagoškim delom je razvijal obsežen pesniški opus, zbran v štirinajstih zbirkah, ter refleksije o glasbi in literaturi, objavljene v različnih medijih. Pomemben del njegovega ustvarjanja predstavlja tudi haiku, kjer je pesniško prakso povezal z dolgoletnim mentorskim in organizacijskim delom; dvajset let je izvajal natečaj haiku poezije za osnovnošolce in izdal dvajset zbornikov mladih avtorjev.

Nagrada Čaša nesmrtnosti – Velenjica se podeljuje za vrhunski desetletni pesniški opus in velja za eno najpomembnejših priznanj sodobne slovenske poezije. Vključuje umetniški kip, listino in denarno nagrado ter poudarja tako estetsko odličnost kot celovito avtorsko držo.

Ob podelitvi je strokovna utemeljitev Štucinovo poezijo označila kot zadržano, a intenzivno govorico, ki ne temelji na retoričnem učinku, temveč na notranji zgradbi in miselni zbranosti. Njegov opus tako učinkuje kot kontinuirana, estetsko in jezikovno dosledna pesniška izkušnja sodobne slovenske literature.

Predstavitve knjig Jožeta Štucina, ki so izšle pri založbi knjig Kulturni center Maribor si lahko pogledate na spodnjih povezavah:

Jože Štucin: Matador in ljubica
Jože Štucin: Marš na Soči
Jože Štucin: Bela Čaplja
Jože Štucin: Mrak in zarja