MIROSLAV SLANA – MIROS, AVTOR RAZISKAVE MINE ARBITRAŽE
Vidni slovenski dramatik, esejist, pesnik, pisatelj, publicist in kritik Miroslav Slana – Miros je avtor raziskave Mine arbitraže, angažiranega, kritičnega in natančno dokumentiranega dela, v katerem pisec izraža tudi osebno prizadetost, ogorčenost in zgroženost nad zgodovinskimi dogodki, ki so se zgodili pred šestdesetimi leti.
Pri svojem raziskovanju je naletel na številne ovire, vendar je vztrajal in pripomogel, da je resnica, ki je zavezujoča za sodobnice in sodobnike, prišla na dan. Glede knjige je ob predstavitvi poudaril, da o vsem tem ni mogoče pisati v obliki resnega referata ali eseja, temveč z grenkobno pikrostjo in satirično ter s ščepcem ironije, saj gre za nedopustne politične igrice in nedržavotvorno zavajanje, in prav zaradi tega je delo oblikovano namerno tako, kot je, z vrsto kopijami zemljevidov in časopisnih izrezkov.
Slana preučuje odnose in zaplete na slovensko-hrvaški meji v preteklosti in tudi v današnjem času. Vrača se v zgodovino in obsoja ravnanje slovenskih politikov, napravi sintezo celotnega poteka in se znajde v sedanjih okoliščinah, ki niso veliko boljše kot tiste, konec štiridesetih let, prav nasprotno, marsikaj se je še dodatno zapletlo. Avtor popisuje grozljiv dogodek na štrigovskem območju, opozarja na brisanje zgodovinskega gradiva, tajnih listin in izjav očividcev ter razkriva arbitražne zaplete iz leta 2015. Ostre besede izreka na račun slovenskih politikov, ki v letih 1991 in 1992 niso preprečili spodjedanja južne slovenske meje. Vprašuje se, ali smo zaradi hrvaškega odstopa od arbitražnega postopka ponovno na začetku.
Nazorno opiše, kako so Hrvati z zastraševalnimi poboji nelegitimno odvzeli slovensko ozemlje Štrigove z okoliškimi vasmi in zaselki ter prepovedali slovenski jezik in slovenske šole. Po osvoboditi je bila Štrigova v sestavi republike Slovenije. V noči s šestnajstega na sedemnajsti marec 1947 je bilo ubitih več kot trideset Slovenk in Slovencev. Zločin so ukazali hrvaški politični aktivisti, knojevci, se pravi člani in podporniki Korpusa narodne obrambe Jugoslavije in sodelavci uprave državne varnosti (zloglasne udbe). Hrvati so slovenskim prebivalcem tedaj odvzeli šolo, bogoslužje, napise in tisk v slovenskem jeziku, čeprav »… sta takrat občini Štrigova in Razkrižje po avnojskih sklepih s tamkajšnjim slovenskim avtohtonim prebivalstvom uradno, administrativno, politično, finančno, sodno in zemljiškoknjižno spadali v slovenski okraj Ljutomer«. (str. 30) Slana poudari, da se je hrvaška asimilacija v Štrigovskem kotu domala nemoteno nadaljevala do slovenske osamosvojitve. Nekateri ljudje ob meji s Štrigovo si še danes ne upajo glasno govoriti o krvavem dogodku iz leta 1947, mladi pa o tem ničesar ne vedo in tudi ne poznajo več resnice o svojih slovenskih koreninah.
Jamo s pobitimi zavednimi Slovenkami in Slovenci v Štrigovi so sedanji hrvaški prebivalci zalili z ogromno gmoto betona. Avtor si je dejavno prizadeval za dostojen pokop žrtev, a mu ni uspelo. Mnogi so ga opozarjali, da njegova dejavnost ni smiselna, saj bo vse skupaj slej ko prej zastarelo, obujanje spomina na nedolžne žrtve pa ga je gnalo naprej in uspelo mu je, da so njegove zapise in pisanje drugih avtorjev objavile slovenske revije, in sicer Revija 2000, Ampak, Mladina in Prijatelj. Slana je bil tudi organizator protestnih shodov in razprav o oživljanju zgodovinskega spomina. Tako med drugim zapiše: »Ni bilo naključje, da je iz protesta nad štrigovskim genocidom po osamosvojitvi Slovenije na javni tribuni v hotelu Slavija v Mariboru pripadnik Gibanja za celovito Slovenijo, Štefan Vrzela, vrgel v ministra Dimitrija Rupla jajce kot obliko dovoljenega političnega protesta. Nemočni Rupel je od demonstranta terjal samo plačilo čistilnice za svoj rumeni pulover, prezrl pa je javno zahtevo po ureditvi južne meje s Hrvaško pri Štrigovi.« (str. 84)
Slana se poglablja v zgodovinsko podobo Medmurja (danes poimenovanega Međimurje) in Štrigove. Njegova raziskava je nastala na osnovi študija in analize ohranjenih dokumentov in zemljevidov. Pretresljivo je pričevanje ljudi, ki so bili posredno ali neposredno seznanjeni z zločinom. Dve ranjeni žrtvi sta se izvlekli izpod trupel in umirajočih ranjencev, se zatem zatekli na bližnji kmetiji in se rešili pred smrtjo. Pozneje sta pobegnili v tujino, prva v Združene države Amerike in druga v Avstralijo. Raziskovalec dogodka je dobil pisne izjave ljudi, ki so po nočnem pokolu iz jame slišali stokanje in klice na pomoč, a si niso upali pomagati, saj so jim eksekutorji zagrozili, da bodo v primeru vmešavanja ubili tudi njih. Avtor doda spisek imen pobitih slovenskih rodoljubov in pojasni, da so v raziskavi predstavljeni samo nekateri bistveni drobci, saj se po njegovem mnenju intrige, zmote in spletke nadaljujejo v nedogled, vselej pa pod drugo taktirko. Poziva, da je nujna takojšnja zaustavitev raznarodovalne politike in neodgovornega odnosa do naših meja. Preprečevati in odpravljati je treba umetno ustvarjeno nacionalno sovraštvo.
Knjiga Miroslava Slane – Mirosa Mine arbitraže je tudi svojevrsten manifest, angažirano delo v literarizirani obliki in poziv k obuditvi zgodovinskega spomina, popravljanju napak in k novemu raziskovanju obmejne politike.
Zavedati bi se morali, da bo prihodnost zagotovljena samo s sožitjem, strpnostjo, resnicoljubnostjo in poštenostjo, sedanjost pa teh zahtev pogosto, žal, ne potrjuje in ni videti kdo ve kako rožnata.
Marija Švajncer