Aleš Jelenko Prvinska govorica

Piše: Andrej Lutman

Aleš Jelenko Prvinska govorica

pesniška zbirka., Kulturni center Maribor, zbirka Frontier poezija, 2017

Celjan Aleš Jelenko je v knjižni obliki objavil pesmi v sodelovanju s Heleno Zemljič v zbirki Kontejner. Objavlja v domala vseh slovenskih literarnih glasilih, bil pa je tudi že večkrat nagrajen na raznih tovrstnih srečanjih in festivalih.

Že sam naslov pesniške zbirke, Prvinska govorica, daje prvo védenje, da se pesnik v svojih izpovedih ukvarja z nečim osnovnim, z nečim, iz česar se lahko razvije in razraste izraz, ki presega svoje seme. Za takšno umetniško početje se je uveljavil izraz letrizem, ki izpostavlja znak kot tak za nosilca sporočila, kar nemara izraža tudi pesem z naslovom Kriptografija: »hermetičnost / ne obstaja / le romantiki / je ne znajo / razbrati / ker so / preveč skriti / sami vase« V tej pesmi sta podani polarni poziciji: zakritost sporočilnosti, vdeta v neobičajne besedne zveze, in sposobnost bralstva, da se lahko znebi ustaljenih pristopov pri razbiranju poezije. Zazrtost vase in ukvarjanje s svojim notranjim samogovorom sta lastnosti, ki nikakor ne omogočita stika ter posledično razkritja pesnikove izreke. Tudi posvečenost v nekakšne skrivnosti zapisa ne obrodi sadov, saj je prvinskost tista, ki sama sebe izpostavi in omogoči, da se zgodi preskok sporočila. V zvezi sem je pomenljiva ugotovitev pisca spremne besede Boruta Gombača z naslovom Dešifriranje neotipljive razsežnosti: »Zveni paradoksalno, toda če pesnik ne želi biti le hamletovsko previden in omahljivo zadržan, mora biti tako previden in omahljiv kot tudi vehementno neizprosen in aktivističen, oseben in obči, poetičen in prozaičen, skratka v nenehni interakciji z zunanjimi in notranjimi svetovi.«

jelenko-ovitek-v2

S temi besedami je zakoličena pesnikov položaj, ki je vedno vmes. Je med znaki in njihovimi pomeni, je med zgodovino zapisanega in zapisa samega ter razbiranjem tega, je med osnovnim in končnim, je med sabo in svojim izražanjem. Aleš Jelenko nekako obuja svojevrstno ukvarjanje s pisavo samo, ki se je pri nas množično pojavljala v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je umetnost razbremenila v smislu poenotenja naroda in je lahko zaživela sama in zase. Tako so nastajala gibanja ali samo začasni pojavi, kot so bili reizem, pa konkretna poezija, ludizem, že omenjeni letrizem, vizualije vseh vrst…

Aleš Jelenko (foto - Murr)

Aleš Jelenko, Foto: Murr, 2016

Pesmi v zbirki Prvinska govorica so v prvi vrsti likovne, kar pomeni, da so prvenstveno namenjene branju, pravzaprav razbiranju, skoraj črkovanju. Dodatno k temu prispevajo črkovne lepljenke, sestavljene iz naslovov knjižnih sklopov, ki napeljujejo na pomisli, da je poezijo možno brati na več načinov. Pesmi so zapisane dosledno brez velikih začetnic, skoraj brez ločil oziroma so ločila verzni lomi, ki naredijo semantične preskoke v percepciji bralstva. Razdeljene so na precejšnje število sklopov, kar pripomore k osnovni razpršenosti. A to ni razpršenost, ki bi asociirala na prepoudarjanje beline strani ob pesmih, pač pa se na ta način izpostavi osnovna pozicija pesmi, ki je lebdenje, sublimno eksistiranje v praznini, kar kaosu smisla. In pesnik je tisti, ki sestavi in pokaže na zmožnosti razvrščanja znakov, črk in besed.

Odlika te zbirke je prav iskanje ter nakazovanje možnosti mnogoterih izrazov črkopisa, ki ne gre v igračkanje in samo sebi namenjeno početje, ampak nosi v sebi klice k prenovitvi pesmi kot take; glede na slovensko sodobno pesniško produkcijo več kot težko pričakovano!

Andrej Lutman

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s