Delavci – Štefan Jerebic

Piše: Andrej Lutman

Kulturni center Maribor, Frontier 109, 2017

Štefan Jerebic se je rodil leta tisoč devetsto enainštiridesetega v prekmurski vasici Hotiza. Umrl je leta dva tisoč dvanajstega v šempetrski bolnišnici po desetletju boja z levkemijo. Stric mu je omogočil šolanje v samostanu Sveučilišta v Zadru, saj je bil zaradi revščine to edini način za pridobitev izobrazbe, ki pa ga je zapustil dva meseca pred koncem brez pojasnila. Ta podatek vsaj delno nakaže osebnostno potezo, ki je bila samosvojost, podkrepljena z občutkom krivde in skromnosti, saj je njegov izstop skrhal njegov odnos z očetom. Štefan Jerebic je bil sicer dostopen za vse vrste vplivov, rad je potoval, posebej se je zanimal za astronomijo. Njegovo prvo knjigo, roman Zlanka, je leta dva tisoč petnajstega objavil Kulturni center Maribor, kar je založbino pogumno dejanje, saj drugih pisateljevih objav ni za zaslediti.

Zgodovinski roman z naslovom Delavci je obsežno delo na dobrih štiristotih straneh. Že po nekaj desetih prebranih straneh je, poleg knjižnega naslova, jasno, da bi se ga dalo označiti za stvaritev tako imenovanega socialističnega realizma. V nekakšnem novinarskem slogu opisuje vzdušje povojne države v izgradnji. Poleg države se gradi tudi socializem, temelječ na tovarištvu, vzajemnosti, skupinskem duhu ter prežetosti z udarništvom. Osnovna dejavnost v romanu predstavljenih delavcev je gradbeništvo, se pravi gradnja najrazličnejših hiš, ki naj bi služile skupnemu namenu. Posebej je izpostavljen pojav, ki se ga lahko označi tudi za mojstrenje, saj je posebej poudarjeno, da so delavci večinoma neuki in podvrženi sprotnemu učenju rokodelstev vseh vrst. Gre torej za nekakšno izobraževanje ob delu, ki pa je pravzaprav edino vrednoteno. Ceni se torej sprotno delo pridnih rok. Sicer je posebej in najtemeljiteje izpostavljen kot romaneskni junak le en lik, Čebron, a vedno je vpet v medsebojne odnose in kot tak predstavlja nekakšnega socialističnega junaka dela, ki mu vsi sledijo, saj je najizkušenejši tako v dejavnosti kot tudi v tkanju človeških vezi, na podlagi katerih je skupinsko delo kar najučinkovitejše.

Stefan_Jerebic_-_Delavci

Naslovnica knjige Delavci, avtorica ilustracije Tanja Jerebic

Za ponazoritev vzdušja, ki prežema celotno pisanje, je primeren odlomek, ki začne dvanajsto poglavje: »Priložnost in tat sta tesno povezana. Fantje so obžalovali, da se niso že prej opogumili in zaslužili kaj postrani. Odkar so bili slišali, da prekrška te vrste v tovarni ne bi prehudo obsojali, so se podali na pot greha. Nekdo iz mesta, se je pred tedni pozanimal, ali bi mu nekaj dozidali. Odklonili so z resničnim izgovorom, da ne smejo. Zdaj so staknili glave in poskušali ugotoviti, od kod se je dotični vzel. Med pohajkovanjem po mestecu so odprli oči, toda težko je uganiti, kaj bi kdo zidal, če ga nisi vprašal.«

Navedek kaže še na nekaj, kar se v pisanje s preudarnostjo in prav počasi vpleta: vzdušje, ki v osnovi zanika socialistični melos. To pa je podlaga za vzrast zasebne lastnine in s tem tudi za krhanje tovarištva, temelječega na solidarnosti. Predanost skupnosti in »fušanje« oziroma delo na črno postaneta narativni vzporednici, ki ju pisatelj zgledno podaja. Pehanje za zaslužek postaja preračunljivost, izpodrivanje in komolčarstvo. Delovna skupina postaja čreda ali kar horda, ki jo več ne enoti sožitje.

V romaneskno naracijo, temelječo na človeških odnosih, ki so implicitno določeni, se vrivajo tako imenovani zunanji vplivi, kar daje pisanju potrebno napetost, saj se istočasno dotika objektivnosti, ki je razpadanje države. Ob tem pa pisatelj poudarja tudi razpadanje moralnih lastnosti svojih junakov in teža sporočilnosti se prenese na prihodnost, ki je nekako ni. Vsakdo se prične oklepati svojega, zasebnega, in označba »prostovoljno« postaja skorajda psovka. Z dandanašnjega stališča bi se lahko temu romanu dodalo oznako futuristični naturalizem. Kot zanimivost in napotek k branju: danes takšno pisanje skoraj ni več možno, saj zanj ni realne osnove. Tudi spomini na takšne čase odmirajo. S tega stališča je roman Delavci dragocen prispevek h kolektivnemu spominu.

Andrej Lutman

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s