Pred dnevi smo lahko prebrali v medijih, da je konec decembra preminil že drugi od treh internetnih aktivistov, James Dolan. Bil je soavtor platforme SecureDrop, ki omogoča varno povezavo in izmenjavo podatkov med žvižgači ter novinarji. Tako kot njegov sodelavec, Aaron Swartz, je tudi Dolan storil samomor. Fantje so se borili — se borijo, kajti tretji borec je še vedno živ in zagotovo se jim bo še kdo pridružil — za svobodo govora, prost pretok informacij, predvsem pa želijo, da bi javnost do njih lahko prosto dostopala, in sicer brez omejitve avtorskih pravic, s pomočjo katerih korporacije kujejo mastne dobičke. Dobički korporacij z naslova intelektualne lastnine so sporni zlasti takrat, ko gre za pokojne avtorje ali se zaščiteno znanje nadgrajuje iz roda v rod, pri tem pa si neko ’toveško’ podjetje lasti pravico za vse nakopičeno znanje, ki se je nabralo skozi celotno zgodovino razvoja neke dejavnosti.

A pustimo podrobnosti ob strani. Če se ameriški aktivisti borijo za že omenjene pravice, bije tipičen slovenski uporabnik interneta prvotnejše bitke. Ja, tipičen uporabnik se pri nas še vedno bori za pravico dostopa do interneta, ne da bi ga pri tem ponudniki storitev obrali do kosti.

Statistični urad ima na svoji spletni strani objavljene podatke o rabi interneta v Sloveniji za leto 2016. Ugotovili so, da je med ’rednimi’ uporabniki le ¾ populacije, le 64 % pa jih uporablja internet skoraj vsak dan. Zakaj je tako?

Med internetnimi ponudniki je najkvalitetnejši in najugodnejši še vedno T2, ki optične storitve ponuja predvsem v centrih večjih mest, izven njih pa so ljudje omejeni na povezavo preko kabelskih operaterjev. Natančneje, lahko bi rekli, da se izbira zoži na enega samega kabelskega ponudnika, navadno na Telemach, vsaj v Mariboru je tako. Problem povezav preko bakrenih žic je slabša kvaliteta prenosa podatkov, nenehne motnje, višja cena in znameniti ’trojček’, ki ga morajo na periferiji plačevati vsi, ki hočejo imeti doma hiter internet, saj samostojne ponudbe brez dodatnih dveh storitev, to sta telefonija in televizija, ni. Cena je temu primerna. Pri Telemachu se že leta izgovarjajo, da so predvsem kabelski operater, zato lahko internet ponujajo le preko kabelskega priključka v paketu. Z nenehnim posodabljanjem paketov se viša cena storitev, ki znaša v januarju za najnižji paket 36 €. Že s februarjem bodo njihovi paketi še boljši, hitrejši in še dražji za debela dva evra.

Če naredimo primerjavo med strogo mestnimi privilegiranci in vaščani, ugotovimo, da lahko prvi dobijo internetno povezavo, ki ima hitrost 10/10 Mbps / sek, za pičlih 26 €, 100/10 Mbps / sek. za 33,00 €, medtem ko morajo vsi ostali Slovenci plačevati trojčke. Pri Telemachu znaša cena za najnižji paket, ki ima hitrost 10/1 Mbps, 36 €, s februarjem bo hitrost posodobljena na 40/1 Mbps, cena se bo zvišala na 38 €. Drugi najnižji paket, s hitrostjo 70/2 Mbps, stane debelih 48,50 €, o še boljši različici podatki niso na voljo.

In ne mislite, da deprivilegirane moti samo cena. Ne, za svobodo gre!

Piše: Tanja Jerebic