Piše: Marija Švajncer

MATEJ KRAJNC – RIME (Kulturni center Maribor, zbirka Simfonica Slovenica 005 )

Matej Krajnc, slovenski pesnik, pisatelj, kantavtor, publicist in prevajalec, je pri Kulturnem centru Maribor, Zavodu za umetniško produkcijo in založništvo, v knjižni zbirki Simfonica Slovenica z letnico 2016 objavil novo pesniško zbirko z naslovom Rime. Oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj ter na naslovnico prenesel umetnikovo stilizirano fotografijo.

Avtor zbirke Rime je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani na Oddelku za primerjalno književnost magistriral s temo Uglasbena poezija na primeru rocka. Napisal je okrog devetdeset knjižno objavljenih avtorskih in soavtorskih literarnih del ter osemdeset avtorskih glasbenih albumov, ustvarja kot kantavtor in rockerski eksperimentator. Z izjemno prevajalsko močjo in smislom za lepo slovenščino dokazuje, kako ubrano v našem jeziku zvenijo verzi Leonarda Cohena, Bruca Springsteena, Boba Dylana in drugih ustvarjalcev, ki so pomembno zaznamovali sodobno glasbo. Prevedel je tudi pesmi, ki jih je pel Elvis Presley. Krajnc je pisec strokovnih knjig z glasbenega področja in dobitnik več literarnih nagrad.

Naslovnica knjige Rime avtorja Mateja Krajnca, Arhiv Kulturni center Maribor, 2016

Pesniški svet Mateja Krajnca je razgiban, večplasten in izrazno razkošen. Avtor se izpoveduje o svojem življenjskem položaju in govori o našem svetu v impresijah, krokijih in umetniških upodobitvah občutkov in mestnega vzdušja. Pri tem izreka veliko življenjskih resnic, v novo sporočilo preoblikuje pregovore, reke in verze iz ljudskih pesmi, tudi kak verz iz narodnozabavnih viž, popularnih in zimzelenih popevk, celo stih iz Kekčeve pesmi je vreden spomina, kot samoumevne omenja znane avtorje in njihova dela, tako iz literarnega kot glasbenega sveta, veliko je filozofske in literarne vednosti, novo kombiniranje vsega tega učinkuje domiselno, živo in tudi prijetno za uho.

Pesnik se boji zla, rad bi se šel boga, prav dobro ve, da nasilje ne povzroči ničesar drugega kot le jalovo zmagoslavje, telesa so zato obupana. Eno je, pravi, biti lep, drugo je to tudi vnovčiti, eno je imeti slog, drugo je zgolj telo. Žalost vdira skozi pore, minevanje izzove resigniranost, toda pesnik skuša vsiljivo dogajanje odganjati z ironijo, humorjem, sarkazmom in nonsensom. Primerja se s Pavlihom in se ob morebitnem lastnem odhodu vprašuje, kdo bo sploh vzel resno, da bo na svetu eden manj. Matej Krajnc pooseblja letne čase, predmete in pojme; v njegovi pesniški imaginaciji tako avtomobili zarezgečejo, zima in noč ropotata, noč se boji teme, jutro si rado misli, da mu gre na bolje, še vest zlagoma splesni, leta so se upokojila, skušnjave so vedno mladostne in nikoli nimajo gub.

Matej Krajnc, Foto: lastni arhiv 2017

Poezija Mateja Krajnca je preprosta samo na videz, v resnici je namreč globoka, izpovedno močna in umetniško prepričljiva. V pesmi Delete na primer pravi: »Ne boj se, da te ne bo. / Boj se, da te zdaj ni.« (str. 24) In zatem: »In ti je nekako težko. / In se ti čudno zdi. / In se bojiš, da te ne bo, / pa te že zdavnaj več ni …« (25)

Slog pesniške zbirke je bogat in slikovit. Pesnik se drži pravil knjižne slovenščine in ohranja brezhiben pravopis, le kdaj pa kdaj namerno uporabi namenilnik. Včasih ponavlja posamezne verze ali kitice v celoti, zadnji stih postavi na začetek naslednje kitice, tu in tam uporablja rime. Pesmi imajo ritem, slutiti je glasbo in prenos verzov v melodijo, tudi zapisane so nadvse prepričljive, ubrane in blagoglasne. Poezija Mateja Krajnca pomeni močno čustveno doživetje, umetniški dosežek ter poetično in hkrati ironizirano občutenje sodobnega časa in možnosti, ki se v njem ponujajo, prav tako pa tudi izpuščene in neuresničene priložnosti.

Marija Švajncer