Piše: Dušan Hedl

Odličen primer podjetne umetnice

Prerekanje okoli razpisov, Nacionalnega programa kulture, Prešernovih nagrad in celotne kulturne politike ima vzrok samo in nikjer drugje kot v denarju. Podpisanemu je čisto vseeno kdo je v komisijah, ki odloča o razpisih. Komisije niso nič drugega kot podaljški lobijev, ki si jemljejo javni denar iz določenega razpisa. Nikoli niso bile nič drugega. Torej, ko eni harajo, pač drugi pretestirajo, drugič pa obratno. Upoštevati pa je potrebno tudi terminsko porazdelitev stresnih situacij, ki nikoli ne pridejo same od sebe. V času predvolilne kampanje je več stresnih situacij. V volilnim letu se razpisi vedno razpišejo prej kot v običajnem mandatnem letu. Skoraj po pravilu so v teh razpisih nastavljene bombice, ki pokajo v rokah različnih funkcionarjev, posledice pa čutijo izvajalci prijavitelji umetniških programov. Posledice se odražajo predvsem na psihičnem stanju. Letos je bilo očitno, da bo godlja, saj so razpisi bili razdeljeni na „večletne“, „redne“, „štiriletne“, „programske“, „projektne“, itd….”kar nekaj”. Vsakomur z malo logike in izkušenj je bilo jasno, da se mora prijaviti na vse razpise, tako so svetovali tudi na MK, saj se bo igralo na izpadanja in na političnem nabijanju točk. Kdor bo imel čas oz. je to njegova profesija, bo pač nabijal. Če pa kdo ni storil vse potrebno v smeri zaščite svojih interesov, interesov organizacije, ko jo zastopa, je pač igral poker z eksistencami svojih sodelavcev. Če so sodelavci sploh na plačilnem seznamu, če ne pobere celega denarja kar sam.

Kofetarca, Pop Art Slovenija, 2010

Toliko o tem, dajmo si raje pogledati primer podjetne slovenske umetnice iz preteklosti, ki lahko služi tudi kot poučen primer.

Uvod v zagovor podjetništvu v kulturi lahko odlično podkrepimo s primerom, ki ga opisuje Štaudoharjeva (Delo – Sobotna priloga, 2016): »Dejstvo je, da je imela Ivana Kobilica, v primerjavi z drugimi slovenskimi slikarji, izjemno kariero. In to ne po naključju. Zelo dobro je vedela, kako se vpeti v umetnostni sistem. Izpolnila je pet poglavitnih točk za to«. Prvič, pridobila si je izobrazbo. Akademije sicer ni mogla obiskovati, ker je bila ženska, a vseeno se je v Münchnu učila pri zelo kvalitetnih slikarjih. Njena izobrazba je bila primerljiva in celo boljša od mnogih njenih moških slikarskih kolegov. Drugo pomembno dejstvo je to, da je zelo dobro razumela, kako deluje umetniški sistem, saj je bila radovedna, ambiciozna in pametna. Hodila je po razstavah in se učila, kakšne slike lahko postanejo iskani razstavni kosi. Prva dva koraka je bilo sposobno narediti več naših umetnikov, tretjega pa le redki.« Tretji korak je bistven. Umetnik mora biti dejansko sposoben naslikati tako kvalitetno platno, da to vzbudi zanimanje in navduši. »Eno je razumeti sistem, druga pa je naslikati Poletje¹.« ( Delo – Sobotna priloga, Štaudohar, 2016). Četrtki korak je, da mora umetnik aktivno vstopiti v razstavni sistem. Tudi tukaj je bila Kobilica uspešna. Spoznavala je pomembne ljudi in vztrajno pošiljala svoje slike v tujino in skrbela za publiciteto. Peta točka, ki jo je izpolnila, je bila, da je bila sposobna prenesti simbolni kapital v ekonomski kapital. »Slednje Groharju recimo ni uspelo, in četudi je bil uspešen slikar, je skoraj dobesedno umrl od lakote«( Delo – Sobotna priloga, Štaudohar, 2016). „Kobilica je bila spretna tudi zato, ker je, kot mnogi drugi slikarji, od Jakopiča in Karingerja do Jame, prihajala iz trgovske družine. Naučena je bila postreči stranko, ji prodati izdelek. Čeprav je prihajala iz bogatejše družine, ni nikoli računala na njihov denar, kot recimo Jakopič, ki je v pismih staršem ves čas prosil za denar in se čustveno izsiljevalsko podpisoval – Vaš Rihard, ki vas ljubi bolj kot vi njega. Kobilica si je denar služila sama. Svoj uspeh v Parizu je zelo dobro iztržila, saj je začela veliko razstavljati po Evropi in prodajati slike. Zasluženi denar ji je pomenil predvsem svobodo. »Kobilici pripada veliko višje mesto, kot ga ima zdaj, je zapisala“ Beti Žerovc“ (Delo – Sobotna priloga, Štaudohar, 2016).

Navedeno je nazorna in odlična razlaga praktičnega primera osebne učinkovitosti. Tudi nas vse, ki se ukvarjamo z umetnostjo bi morala zanimati takšna učinkovitost. Za razvoj in rast družbe pa je pomembna tudi učinkovitost nacionalnih oz. državnih institucij, saj imajo le-te velik povratni vpliv na osebno samoučinkovitost. V naslednjih tekstih bom poskušal dokazati, da ta vpliva direktno na širšo podjetniško učinkovitost posameznikov v družbi. Ne samo v kulturni produkciji in umetnosti, temveč na širše podjetniško okolje in ekonomsko uspešnost, saj proizvaja vzorce organizacijske kulture.