Piše: Tanja Jerebic

Iz založbe je prišla pobuda, naj predstavim svojega očeta. Naloga je vse prej kot enostavna. Štefan Jerebic je bil zanimiva, a tudi izmuzljiva oseba. Danes, ko imamo navado vse svoje podatke objaviti na socialnih omrežjih, se sliši nenavadno, da je nekoč živel človek, ki ni o sebi nič govoril. Nikoli! Zavit v skromnost je vztrajal v svoji statični drži in nobena provokacija ga ni premaknila niti za ped. On ni bil človek odklonov, travm ali nevroz. Če sem iskrena, tako stabilne persone, nisem nikoli več srečala. Praktičen, logičen, načitan, kot bi bil leksikon, zanesljiv, nikamor ga ni zanašalo. Ob njem si bil varen, morda so ga imele ženske prav zaradi tega tako rade … V svoji liberalni velikodušnosti nam je dopustil edino možnost, da si mislimo o njem, kar si hočemo.

Če je v življenju zašel, se je obrnil in začel znova. Denar pri njem ni imel posebne vrednosti, cenil ga je le toliko, da je napraskal za najosnovnejše potrebe in tiste priboljške, ki so mu/nam omogočali polno življenje. Kljub relativni revščini, seveda za tiste čase, je znal živeti. Življenje je zajemal s polno žlico; morje, smučanje, planine, potovanja, če ni šlo drugače, se je dalo do Aten priti s kolesom …

O njegovem otroštvu ne vem veliko. Rojen je bil 19. 8. 1941 na Hotizi, in sicer v verno številno prekmursko družino z dvanajstimi otroki. Štirje sorojenci so umrli, osem jih je preživelo. Dedek, samonikli knjigovez, je bil strog, oče ga ni maral, vendar lahko iz tetinega pripovedovanja sklepam, da je imel pri njem posebno mesto. Ko so se otroci vrnili iz šole, so morali delati na njivi. Oče ne, njemu je bilo dopuščeno, da bere. In vedno je izbral knjigo! Menda so domači vedeli, da je končal pouk, ko so na njivo začeli padati kamenčki. Ob zatišju kamene toče je bilo jasno, da se je izgubil v knjigah. Bil je edini otrok, ki ga je dedek dal šolati, in sicer za duhovnika. Vendar se je očetu stožilo po svobodi, tik pred zaključkom prve stopnje, semeniške gimnazije v Zadru. Babica je bila čedna mila ženska s čutom za pravičnost; do vseh otrok se je obnašala enako in vsem je razdelila enako dobrin. Oče jo je imel zelo rad.

Mimogrede, ne vem, zakaj pišem o očetu, Primorci nimamo očetov, zame je bil vedno tata. Kakorkoli, v mojem življenju je imel pomembno vlogo. Zlasti v otroštvu sem bila prekomerno navezana nanj. V vsem mi je ustregel, če je le mogel. Lahko rečem, da ga imam v lepem spominu. V tistih časih je bil bolj slab kuhar, največkrat je skuhal kakšno čudno mineštro, ki je s sestro nisva hoteli jesti, nakar smo končali s hitro spremembo jedilnika, ki je zlagoma prešel v klasiko, s pirejem v prahu in piščancem.
Pri sedmih letih sta se starša ločila, sodišče me je dodelilo mami. Tožbo za skrbništvo je izgubil, ker je bilo takrat nezamisljivo, da bi očetu dodelili otroka, tem manj, da bi ga na primorskem sodišču dodelili Prekmurcu. Odselil se je v Kranj. Redno sva se obiskovala, hodila na morje, v hribe, smučat … Drsat sva šla velikokrat v dvorano na Bled, včasih sva ostala v Kranju. Ni bil sebičen, debeli dve uri je hodil v krogu okrog drsališča in zmrzoval, medtem ko sem bila na ledu. Kasneje si je kupil drsalke, pa bi bilo bolje, če si jih ne bi. Za začetnika je imel takrat že krepko preveč kilogramov …

Zrela leta je preživel v Oseku na Primorskem, kjer je z isto zunajzakonsko partnerico preživel več kot trideset let. Vetrnjak iz zgodnjih dvajsetih se je zresnil. Deset let je bolehal za levkemijo, umrl je 24. junija 2012 v šempetrski bolnišnici.
Pri zbirki Frontier Proza sta doslej izšla dva njegova romana; Zlanka (l. 2015) ter Delavci (l. 2017). Vabljeni k branju!