ZAJEC

ZAJEC

 

Fantič ti moj,

ne hodi tja v les;

te zajček dobi,

kosti ti zdrobi.

I

V vsakem raju je kača. Če ne kača, pa kaj podobnega, kar človeku preprečuje, da bi užival rajske darove.

Kači v mojem raju je bilo ime Roza. Bila je ženska nedoločljivih let, z malo centimetri v višino, pa zato s toliko več v širino. Poznal sem jo, odkar sem pred desetletji z očetom prvič prišel na obisk k njegovi sorodnici, ki je bila Rozina soseda. Soseda po podeželskih kriterijih, stanovala je nekaj sto metrov proč. Od takrat se ni, vsaj v mojih očeh, prav nič spremenila. Še vedno je kar naprej, ne glede na letni čas in vreme, sedela na klopci pod napuščem in opazovala. Ni mogoče reči, da se je na cesti ob njeni hiši kaj posebnega dogajalo, a vseeno je moralo biti tega dovolj, kajti bila je na tekočem o vsem. Če kdo česa ni vedel ali pa je bil v dvomih, je stopil do nje. Tam gori se ni guglalo, tam se je od nekdaj rozalo.

Zaradi svojega strupenega jezika in zato, ker se je vmešavala v prav vse, seveda ni bila posebej priljubljena. Ljudje so se je več ali manj izogibali, vsaj na videz, sama pa je zaradi starosti in teže zelo težko hodila. Njen svet je bila njena hiša in tisto malo dvorišče okoli nje.  Zato mi je bilo še toliko manj razumljivo, od kod njena obveščenost.

Tudi jaz bi se je na daleč izognil, če ne bi imel te smole, da se je edina pot do mojega novega domovanja od glavne ceste odcepila prav pri Rozini hiši. Tako sem se bil prisiljen voziti čez njeno dvorišče in ob tem izmenjati nekaj besed z njo. Ko sem z avtom zavijal z glavne ceste, je namreč že stala sredi poti in mi mahala. Ni se ji bilo mogoče izogniti.

Sem otrok mesta, celo dosedanje življenje sem preživel tam. Stik s podeželjem sem imel le ob redkih  obiskih z očetom. Ti so mi ostali v lepem spominu, najbrž tudi zato, ker mi je bil oče precej podoben in se je hitro pričel dolgočasiti. Zato se nikoli nisva zadržala več kot dve ali tri ure.

Ko je oče pred leti umrl, nisem več hodil tja gor. Zato je bilo zame toliko večje presenečenje pismo s sodišča, v katerem je pisalo, da sem skupaj s sestro in petimi bratranci podedoval tisto kmečko hišo in zaplato zemlje okoli nje. Vsak od nas dedičev je dobil enak delež. Moja starejša sestra se je takoj odpovedala svojemu deležu v mojo korist, tako da sem čez noč postal lastnih dveh sedmin nečesa, kar se mi je zdelo veliko posestvo na deželi.

Takoj sem pričel sanjariti o prodaji svojega deleža in o stvareh, ki si jih bom lahko privoščil z izkupičkom. Pa sanje niso dolgo trajale. Izkazalo se je, da vse skupaj ni vredno skoraj nič. Grenko razočaranje smo z bratranci po zapuščinski razpravi zalili v bližnjem bifeju, potem pa pozabili na vse skupaj. Kot lastnik največjega deleža sem vsako leto dobil račun za plačilo nekaj fičnikov davka in nekega pavšala za elektriko, kar me je spomnilo na vzpon in padec moje veleposestniške kariere, to pa je bilo tudi vse.

Bližal sem se štiridesetim. Skozi življenje sem se nekako prebijal, dokler se v eni sami mrzli zimi ni vse porušilo. Pustimo podrobnosti, naj povem le, da je postalo moje bivanje v mestu zaradi policije, sodišča, davkarije, bivših poslovnih partnerjev in žensk, nenadoma nevzdržno. Čisto resno sem razmišljal o tem, da bi preizkusil, ali se da utopiti, če skočiš v reko s starega mostu, ko sem nek večer na ulici slučajno slišal dva mulca, ki sta v kdo ve kakšni povezavi omenila ime kraja, kjer je stala moja hiša.

Kaj naj rečem? Rešitev ali vsaj upanje na rešitev, se je pojavilo tako iznenada, da v naslednjih tednih in mesecih sploh nisem prišel k sebi. Prodal sem vse, kar sem imel, razen razmajanega fiata, ne veliko mlajšega od mene, vsaj delno pomiril obupane upnike in oblast, z računa spraskal zadnji drobiž, ki bi mi moral zadostovati za nekaj časa zelo skromnega življenja, nametal svoje stvari v avto in se odpeljal iz mesta.

Ceste so bile lepše, kot sem se jih spomnil iz mladosti, pa tudi nekoliko bolj zavite, zato sem se izgubil. Nisem želel spraševati za pot, malo zaradi ponosa, malo zaradi tega, ker sem hotel ostati čim bolj neopažen. Popotovanje je zato trajalo več ur, nazadnje pa sem se vendarle pripeljal do Rozine hiše in zavil na kolovoz. Roza je stala sredi ceste, kot bi me pričakovala.

»O, glej ga. Dolgo te ni bilo sem gor. Pa ni važno, ravno pravi čas si prišel za štihanje in sajenje na vrtu. Pa ograjo boš moral popraviti, drugače ti bodo tiste kurbe srnje vse požrle. Če rabiš kakšen nasvet, kar vprašaj, saj vem, da vi mladi ne znate opraviti niti najbolj preprostih stvari.«

Kakšno štihanje, jebemti? Kakšen vrt in ograja? In kako me je sploh prepoznala po vseh teh letih?

Morda bi jo moral takoj poslati k vragu, a v tistih dneh sem bil zelo utrujen in prizadet zaradi vsega, kar se mi je dogajalo. Upal sem, da bom začel novo življenje in ga tokrat obrnil v boljšo smer, zato nisem želel prvega stika s podeželjem začeti s prepirom. Torej sem jo kolikor sem zmogel prijazno pozdravil, povprašal po zdravju, obljubil, da bom razmislil o vrtu, potem pa odpeljal navzdol do hiše nekoliko hitreje, kot je bilo primerno za tisti kolovoz.

Ne vem, česa sem si obetal. Moja pričakovanja v tistih dneh so se gibala med tem, da bom tam našel popolno podrtijo in bom zato spal v avtu, pa do tega, da je hiša v odličnem stanju in jo bom moral le prezračiti. Resnica je bila na srečo precej bližje temu drugemu. Kljub temu, da v njej leta dolgo ni nihče stanoval, je bila hiša čisto solidno ohranjena. Ni bilo videti, da bi streha puščala, okna in vrata so še kar tesnila, vlage ni bilo videti. Le stari kavči in zavese so smrdeli, po tleh pa je bilo videti nemalo mišjih drekcev. Bil sem navdušen. Vsaj desetkrat sem si ogledal vsak prostor in obhodil hišo, nato pa odprl vrata in okna na stežaj. Iz avta sem znosil svojo kramo, nekaj kartonov piva, dve vrečki hrane ter pripomočke za beljenje in kanto barve.

Najprej sem zvlekel na prosto vse, kar je kakorkoli smrdelo po starosti in miših. Nabral se je velik kup, pa vendar je v hiši še vedno ostalo čisto dovolj pohištva za spodobno življenje. Odločil sem se, da bom najprej prebelil tiste tri prostore, potem pa zakuril odvečno kramo.

Barvanje je preprosto opravilo, ni mi vzelo preveč časa. Res pa je, da nisem bil posebno pedanten, marsikaj sem naredil precej površno. Sam pri sebi sem se izgovarjal, da bi prelepo pobeljena hiša izgubila svojo prvobitnost.

Proti večeru sem zakuril tisto svinjarijo, sedel na razmajani klopi, srkal pivo in opazoval kres. Počutil sem se kraljevsko, zdelo se mi je, da sem doživel najlepši trenutek v svojem življenju. Kako drugače je to od mesta, problemov, tečnežev ki kar naprej nekaj hočejo in ti ne pustijo dihati. Celo Roza se mi ni zdela več takšen bavbav.

V hiši je bil močan vonj po barvi in vlagi, a me to ni motilo. Bil sem okajen, zato sem se zvalil v posteljo kar oblečen. Bila je postavljena tako, da sem leže videl del precej porušene ograje okoli vrta in kolovoz, po katerem sem se dopoldne pripeljal. Hitro sem zaspal. V polsnu se mi je zdelo, da se zunaj na poti nekaj premika, a mi za to ni bilo mar.

 

II

Prebudil sem se zelo zgodaj, tik preden je vzšlo sonce. Stopil sem pred vrata in užival v rojevanju dneva, svežem zraku in načrtovanju nadaljnjih del. Roza ima do neke mere prav, sem dobrohotno pomislil. Vrt je res dajal videz popolne zanemarjenosti. A vrtnaril ne bom. Ne znam, pa tudi ljubi se mi ne. Bom pa odstranil goščavo, ki se je z leti razrasla, in popravil ograjo. Brez tega bo vse posestvo videti strašno zapuščeno. Vrt je prva stvar, ki jo opaziš, ko se pripelješ po poti do hiše.

V lopi, ki je bila od zadaj prislonjena na hišo, sem izbrskal zarjavelo vedro, do polovice polno starih žebljev, tam pa je bilo nekaj starega orodja, v kotu pa zložen precejšen kup desk. Morda jih je kdo nekoč pripravil prav z namenom, da bodo služile za popravilo vrtne ograje. Poiskal sem lopato, kladivo in žago, znosil nekaj desk pred hišo in se lotil dela. Najbrž bi bilo logično, ko bi najprej odstranil grmovje in koprive, ampak meni se je zdelo, da bom imel veliko večje zadoščenje, če bom čim prej uredil plot.

Ni šlo prav lahko. Že samo odstranjevanje preperelih desk mi je vzelo veliko več časa, kot sem si na začetku predstavljal. Imel pa sem srečo, da so bili v zemljo zakopani leseni nosilni stebri v presenetljivo dobrem stanju. Nisem imel pojma o lesu, a očitno je moral biti zelo vzdržljiv, da je ostal takšen vsa ta leta. Stebre sem odkopal, jih poravnal in na novo postavil ter steptal zemljo okoli njih. Niso bili popolno postavljeni, a ko sem nanje pribil prečke in potem še deske, se mi je nova ograja zdela kot iz učbenika o vrtnarjenju. Deske sem zabil tako na gosto, da je bilo med njimi le za kak centimeter ali dva presledka. Imel sem jih dovolj, zato nisem skoparil. Na koncu sem zbil še precej vegasto leso in jo privezal na kol s staro vrvico. Nekajkrat sem jo odprl in zaprl. Bila je kot prava vrata, tudi profesionalec ne bi naredil boljše.

Bil je že mrak, ko sem končal. Če bi imel ostrejšo žago, bi šlo hitreje, a to se mi ni zdelo posebej važno. Če imam česa dovolj, potem je to čas, sem pomislil.

Ves dan nisem ničesar jedel in nisem si vzel niti minutke odmora. Bil sem začuden, da sploh zmorem toliko delati. Tokrat sem zaradi razbolelega telesa pivo popil kar v postelji. Jutri dopoldne si bom moral vzeti odmor, saj bo treba v vas po nekaj orodja. V ropotarnici nisem videl nobene sekire, kosa pa je bila tako topa, da sem brez posledic drsal s prstom po tistem, kar je ostalo od njenega rezila. S kotičkom očesa sem spet zaznal neko premikanje na poti pred hišo, a ko sem bolje pogledal, ni bilo videti ničesar. Najbrž mi miglja pred očmi zaradi utrujenosti, sem pomislil in zaspal. Čez nekaj časa mi je iz rok padla prazna pivska steklenica. Zaropotalo je, a predramil sem se le toliko, da sem nase potegnil odejo in se obrnil na drugo stran.

 

III

Ko sem naslednji dal peljal mimo Roze, je seveda stala sredi poti.

»Nisem si mislila, da boš naredil tako lep plot,« je govorila, še preden sem dobro odprl šipo. »Vi mestni ste čudaki. Vsak normalen bi najprej pokosil in posekal grmovje. Pa saj je vseeno. Važno je, da bo spet vrt tam doli. O sajenju sigurno nimaš pojma, zato bo najboljše, če v kmetijski zadrugi pobaraš, katere flance se lahko zdaj sadijo. Za vsak slučaj preberi navodila, ko jih boš kupoval, ker je tale Marjetka, ki tam dela, prava lisica in ti bo sigurno probala prodat kaj s pretečenim rokom. Jaz sem jo že davno prečitala. Doma ima otroke iz prvega zakona, ona pa se vlači s poštarjem. Prejšnji mesec se mu je raztresla pošta, ko je tam doli pri potoku …«

»Hvala za nasvete, Roza,« sem jo prekinil in odpeljal. Briga me za Marjetko in poštarja in za vse tvoje čvekanje. V vzvratnem ogledalu sem videl, da še kar govori, čeprav me ni več ob njej.

Izkazalo se je, da je Marjetka presenetljivo privlačna in prijazna črnolaska, ravno prav bujnih oblin in ravno dovolj globokega dekolteja, da sem ob pogledu nanjo pozabil, po kaj vse sem prišel. Koso in še nekaj drobnarij sem zložil v avto, na sekiro pa sem se spomnil, ko sem se odpeljal že kak kilometer proč. Obrnil sem torej avto in se vrnil na zadrugo. Zunaj je bilo vedno topleje in morda je bilo tudi to krivo, da se mi je zdaj Marjetka zdela še bolj poželenja vredna.

Izbral sem drago sekiro, čeprav bi za sekanje grmovja zadostovala tudi cenejša. Ko me je črnolaska vprašala še, ali potrebujem kakšne sadike, sem kar prikimal in jih potem domov odpeljal cele kupe. Vse skupaj me je stalo trikrat več, kot sem se namenil zapraviti.

Roza je bila videti zadovoljna, ko je prilepila nos na šipo in preverila nakup. Pozorno je pregledala vso tisto zelenjavo in na koncu prikimala:

»Kdo bi si mislil. Ona zadružna vlačuga si te ni preveč privoščila. Res ne vem, kaj dedci vidite na tisti riti. Vsaka jo ima,« je zacvilila in se z roko počila po tazadnji. Ob tem ji je skoraj zmanjkalo ravnotežja, a na srečo je ostala pokonci. Samo to bi mi še manjkalo, da bi jo moral pobirati s tal.

Čiščenja vrta sem se lotil takoj, brez odlašanja. Sekanje in košnja sta mi šla kljub nenavajenosti zelo dobro od rok. Iz šupe sem privlekel hudo razmajano samokolnico in z njo odpeljal zelenje tja dol za lopo, v kateri so nekoč gojili svinje. Tam sem odkril tudi bivše gnojišče. Gnoj se je v vseh teh letih spremenil v črno zemljo in zdelo se mi je, da bi lahko bila rodovitna, zato sem je z veliko muko nekaj zvozil na bodoče grede. Končal sem v dobrih dveh urah, potem pa nadaljeval s pripravo gred za sajenje. Tudi tega nisem nikoli počel, zato sem hitro omagal. Mislil sem že odnehati, a sem opazil, da me Roza opazuje z vrha poti. O, ne boš se naslajala in mi pridigala o nesposobnosti nas mestnih, sem si rekel na glas in nadaljeval.

Bila je že skoraj tema, ko sem končal. Hrbet me je tako bolel, da se nisem mogel niti pošteno zravnati. Izpod čela sem pokukal proti Rozini hiši, a bilo je premračno, da bi videl, ali še stoji tam. Sem pa kakšnih deset metrov proč sredi poti videl zajca.

Bil je čisto navaden sivkasto rjav zajec. Sedel je in me gledal. Zdelo se mi je, da se mu usta premikajo, a nisem bil prepričan. Zajci prežvekujejo? Kdo bi vedel. Eh, sem zamahnil z roko, morda je prišel samo pohvalit moje delo. Na glas sem se zasmejal in se odvlekel v hišo. Orodje sem pustil ležati na vrtu,  nisem imel moči za pospravljanje. Kot vsak večer sem pojedel kos klobase in kruha, nato pa se s pivom zavalil na posteljo. Vzšla je polovička lune in osvetlila okolico. Pogledal sem skozi okno. Zajec je bil še kar tam.

 

IV

Zjutraj sem imel težave z vstajanjem. Ko sem se malce pretegnil, je bilo bolje, prav gibčen pa nisem bil. Pretiraval sem z delom, nisem navajen nanj. Vse zaradi one Roze. Nimam se kaj jeziti, sam sem si kriv, sem premišljeval. Ko sem stopil pred hišo in opazoval vrt, sem bil čisto navdušen. V prvih sončnih žarkih je bilo vse skupaj še lepše in bolj idilično kot prejšnji večer. V svojem življenju sem gotovo videl lepše urejene vrtove, čeprav jim, roko na srce, nisem nikoli namenjal prav nobene pozornosti. A tisti vrtič je bil moj.

Najprej sem imel namen vsaj dopoldne počivati. Sadike bodo že vzdržale še nekaj ur. Potem pa me je nenadoma prijelo neko hrepenenje po dotikanju zemlje. Česa takega nisem občutil še nikoli. Če si iz mesta, se ti to običajno nikoli ne zgodi, morda šele na stara leta, ko se marsikdo želi vrniti h koreninam, k navadam svojih kmečkih prednikov.

Sadike sem prejšnji dan pospravil v hišo. Zdaj sem jih znosil ven, z vejo narisal na grede približno ravne črte in sadil. Presledki so bili zdaj večji zdaj manjši, morda sem tu pa tam tudi pomešal vrste zelenjave med seboj, ampak ko sem končal, je bil vtis prav spektakularen. To sem naredil s svojimi rokami! Jaz, mestni fičfirič!

Zajec je bil na svojem mestu.

»Kaj praviš? Lepo, kajne?« sem se zadrl proti njemu. Niti trznil ni, samo gledal je proti meni in vrtu. Ko sem popoldne počival in srkal pivo, se žival ni niti premaknila. Nekaj časa se mi je to zdelo zabavno, potem pa mi je pivo pomagalo, da sem pozabil nanj in raje premišljeval o lepi Marjetki in o tem, kaj vse bi počel z njo. Zaspal sem kar na klopi pred hišo in se šele sredi noči odvlekel v posteljo. Zajec je bil še vedno tam kot zmeraj.

 

 

 

V

Napori zadnjih dni in večerno pivo so povzročili, da sem se prebudil ves polomljen in z mačkom. Ležal sem buden, z zaprtimi očmi in delal sklepe o tem, da bom moral malce manj garati in predvsem manj piti. Okej, saj ni, da si ne bi zaslužil nagrade za svoje garanje, ampak ta bo morala biti nekoliko manjša, če si želim dobro. Dan prej sem tudi premišljeval, da bi se odpeljal do zadruge in poklepetal z Marjetko. Ko pa sem se tisto jutro pogledal v ogledalu in videl vdrte, krvave oči, sem se razočaran temu odpovedal. J

Če grem jutri, bo samo še bolj privlačna, sem se tolažil in stopil pred hišo.

V prvem trenutku se mi je zdelo spet zelo lepo in idilično, edino kljuvanje v glavi je kazilo to podobo. Takrat pa sem pogledal v vrt in bolečina je bila v trenutku pozabljena. Kjer so včeraj rasle bujne sadike, ni bilo ničesar več. Na gredah je bilo polno drobnih sledov tac, le tu in tam je iz zemlje štrlel še kakšen preostal zelen listič, vse ostalo pa je izginilo. Takoj sem vedel, kdo je kriv. Zajec je spet sedel sredi ceste kot prejšnje dni in me gledal.

»Le kako si, kurbin sin, prišel noter,« sem zakričal, ob tem pa takoj opazil tudi odgovor. Prejšnji dan sem v evforiji ob uspešno opravljenem delu pozabil zapreti vrata na vrt. Razočaranje je bilo strašansko. V napadu jeze sem najprej pomislil, da bi pograbil svoj kovček in kar odšel. Bolečina v glavi se je podvojena vrnila in sesedel sem se na klop. Jezo je zamenjala žalost, šlo mi je kar na jok. Nič ni pomagal poskus racionalnega razmišljanja o tem, da je v naravi pač tako, da zajci jedo zelenjavo in da sem si pravzaprav sam kriv, ker nisem bil dovolj previden. Po zmačkani glavi so se mi podile misli o nekakšni kozmični pravičnosti, katera bi ljudem, ki so se nagarali za nek cilj, omogočala, da jim rezultatov dela ne bi mogel nihče odvzeti. Sploh pa ne nekakšen neumen zajec. Jeza se je vrnila. Skočil sem pokonci in stekel po poti. Med tekom sem pobral nekaj kamnov, ki so ležali med travo, in jih med kričanjem metal proti njemu. Zajec me je nekaj časa mirno gledal, potem pa odskakljal par metrov proč in se spet ustavil. To je ponovil še nekajkrat in hitro sem spoznal, da pravzaprav ohranja med nama natančno takšno razdaljo, da ga moji kamni ne morejo doseči. Upehano sem se ustavil, še nekaj časa kričal grožnje in kletvice, potem pa se poražen vrnil v hišo.

Malodušje me je čisto zapustilo. Tudi glava me je presenetljivo bolela manj. Umil sem se in oblekel, potem pa sedel v avto in se odpeljal. Vendarle bom Marjetko videl še danes. Tudi pomanjkanje denarja se mi v tistem trenutku ni zdelo prevelik problem. Še enkrat bom kupil sadike, ta jebeni zajec me ne bo ustavil!

Roza je bila o vsem na tekočem:

»Srne velikokrat vse požrejo, zajci ne tako pogosto. Pa si si sam kriv, veš, moral bi zapreti leso,« je kokodakala. Za trenutek me je prijelo, da bi izstopil in jo brcnil v debeli vamp, pa sem se premagal in brez besed odpeljal. Ko imam cilj, se počutim nepremagljivega.

Marjetka me je sprejela z velikanskim nasmehom. Vse je že vedela. Počutil sem se kot v kakšnem vzporednem vesolju, kjer se informacije širijo na telepatski način. Le kako je izvedela nekaj, kar sem sam opazil šele pred slabo uro? Nisem se dolgo ubadal s temi vprašanji. Njen dekolte je bil fantastičen, ampak tokrat me ni čisto zaslepil. Vzel sem nekoliko manj sadik kot prejšnji dan, saj sem vedel, da jih bo tudi tako dovolj. Pa še nekaj denarja sem prihranil. Hodil sem po trgovini vzravnan kot pav in užival v njenem spremstvu. Ko sem plačal, sem se sklonil k njej in s samozavestnim glasom rekel:

»Ne bo vam žal, če mi dovolite, da malce od bližje spoznam vašo toplo kožo.«

Kakšna bedarija pa je to, sem si skoraj istočasno rekel. Kaj pa čvekaš, bedak? To je vse, kar tvoji butasti možgani spravijo skupaj? Stala je z razširjenimi očmi in odprtimi usti, jaz pa sem se že obrnil in odšel ven. Ko sem speljeval, mi je smeje pomahala skozi šipo. Roke so se mi tresle, v trebuhu me je tiščalo, obenem pa se mi je zdelo, da si morda s tisto neumno izjavo le nisem zaprl vseh vrat.

Prijetno gomazenje po telesu je trajalo vso pot domov. Roza je hotela nekaj reči, a sem se ji uspel izogniti in odpeljati naprej. Ko sem se približal zajcu, se je ta umaknil s poti, a le toliko, da je šel avto mimo. Za tem se je takoj vrnil na isto mesto.

Niti preoblekel se nisem. S svojimi edinimi spodobnimi hlačami sem pokleknil na zemljo in sadil nove sadike. Vsake toliko sem poslal škodoželjni pogled proti zajcu. Tokrat gotovo ne bom pozabil zapreti lese, baraba, sem si mislil.

Končal sem v rekordnem času, trdno zaprl vrtna vrata, potem pa iz hiše prinesel koco in vzglavnik, si na toplem soncu naredil ležišče in prespal ves popoldan. Zvečer sem samo nekaj malega pojedel, popil le eno pivo in zasmrčal naprej.

 

VI

Če bi bil vremenar, bi gotovo rekel, da je bilo tiste dni vreme nadvse dolgočasno. Ves dan je sijalo sonce, oblakov je bilo le za vzorec, dnevi niso bili prevroči, noči pa so bile prijetno tople. Zaradi obilice spanja sem se spet prebudil ob sončnem vzhodu. Bil sem kot prerojen, glavobol je bil le še spomin, bil sem le lačen, ob tem pa poln energije za nadaljnje delo.

Stopil sem ven in skoraj padel v nezavest. Vrt je bil spet do konca opustošen. Sadike so bile požrte še bolj temeljito kot dan prej. Tokrat ni iz zemlje štrlela niti ena sama samcata pozabljena zelena bilka. Stal sem tam in nemočno odpiral usta, mahal z rokami, kričal na zajca, obenem pa si nisem znal pojasniti tega, kar vidim.

»Pa kako, prekleta baraba tatinska? Kako?« sem obupan kričal. Šele ko sem stopil bližje, sem videl luknjo pod ograjo. Bila je skopana na delu, ki je bil najbližje vogalu hiše. Kot bi se zajec delal norca iz moje nemoči. Spet se je ponovila komedija s kričanjem, metanjem kamnov, zajčjim umikanjem in mojim porazom.

Dan prej sem se hitro odločil, da bom šel po nove sadike, tokrat pa sem kakšno uro samo sedel na klopi in nemočno opazoval razdejanje. Zajec je sedel na poti, kot bi se mi posmehoval. Postajal sem vedno bolj in bolj jezen. Vedel sem, da ga ograja nikoli ne bo zaustavila. Vedno bo spet in spet kopal nove luknje, skozi katere bo prišel do moje zelenjave. Po glavi so se mi podile številne bolj ali manj fantastične ideje o tem, kako bom naredil mrežo pod celim vrtom, nad njim pa streho, kako bom nabavil psa, kako bom na črno kupil puško in streljal na škodljivce in podobne. Potreboval sem vse dopoldne in vsaj pet steklenic piva, da je v meni dozorela odločitev.

Marjetka je bila videti vesela, ko sem spet prišel. Ni ji bilo treba povedati, kaj potrebujem, kar sama je znosila skupaj enake sadike kot prejšnji dan. Ko sva poračunala, sem stopil tesno k njej in jo samozavestno pobožal po hrbtu in napeti zadnjici. Zašepetal sem ji na uho:

»Ko opravim z zajcem, boš ti na vrsti.«

Skozi okno mi je tokrat mahala z obema rokama.

Sadike sem sadil počasneje kot prejšnje dni. Hotel sem, da si jih zajec dobro ogleda. Ko sem končal, sem sicer zaprl vrata, luknje pod ograjo pa nisem niti pogledal. Nisem sedel na klop pred hišo, pač pa sem šel noter, pobral še zadnje zaloge klobas, kruha, čebule in piva, znosil vse skupaj na posteljo in se udobno namestil tako, da sem videl na pot. Zajec ni niti trznil. Že mogoče, da si vztrajen, ampak ne tako kot jaz, sem pomislil in odprl naslednje pivo.

Noč se je počasi spuščala. Bil sem vedno bolj pijan, obenem pa tudi vedno bolj buden in odločen. Luči v sobi nisem prižigal, da me baraba ne bi videl. Jaz sem njega na mesečini videl brez težav. Slišal sem uro kako tiktaka, nisem pa videl, koliko kaže. Obrisi zajca zunaj so bili vedno bolj megleni, vendar sem vedel, da je tam.

Morda sem vmes tudi malce zakinkal, a ko se je premaknil, sem to kljub temi in popitem alkoholu opazil. Previdno sem vstal in se premaknil k oknu. Ne preblizu. Bil sem prepričan, da me od zunaj nikakor ne more videti, tvegati pa nisem želel. Ležerno se je premikal proti vrtu. Ko je prišel do luknje, se je ozrl naokoli, potem pa splezal skoznjo na vrt. Sadike so, kolikor sem mogel videti, izginjale v njegovih ustih z veliko hitrostjo. Delal mi je novo škodo, a takrat nisem mislil na to. Bos sem se odpravil skozi hišo. Ko sem bil še otrok, so bila na zadnji strani še ena vrata, pozneje pa so jih zazidali in vgradili okno. Puščal sem ga odprtega, da bi se hiša hitreje sušila in da bi se znebil vonja po plesni. Previdno sem splezal ven in se trudil, da ne bi napravil niti najmanjšega šuma. Ni bilo preprosto, preveč sem popil. Imel sem srečo, da je pihal rahel vetrič. Listje na drevesih je prijetno šumelo in prikrilo zvoke.

Ob stari hruški je stal precej debel kol, ki ga je tja nekoč nekdo odložil, kdo ve zakaj. Bil je primerno debel in težak, da se mi je prilegal v roko kot teniški lopar. Previdno sem stopil okoli hiše. Luna je sijala na drugi strani, zato sem bil v temi. Po centimetrih sem se plazil do vogala, kjer je bila vrtna ograja najbližje hiši in kjer je bila skopana tista prekleta luknja. Ostal sem v temi in okoli vogala zelo previdno pokukal na vrt. Zajec je svoje delo skoraj dokončal. Prišel sem pravočasno.

Kol sem držal z obema rokama dvignjenega nad glavo. Kmalu so me pričele boleti roke, popustiti pa nisem hotel. Zdaj ali nikoli. Nisem mogel pogledati, kaj počne ropar, samo čakal sem in upal, da ne bo zašla luna, preden se bo barabin odpravil z vrta.

Bojazen je bila odveč. Najprej se je pokazala iz luknje glava. Pogledal je naokoli, jaz pa sem otrpnil in brez diha čakal. Očitno sem bil dobro skrit, kajti nadaljeval je s plezanjem na prosto. Zaprl sem oči in zamahnil. Nisem bil prepričan, ali sem ga zadel, ali pa je kol udaril le po zemlji. V tistem trenutku tudi nisem dobro videl, kaj se je zgodilo. Na nebu je bil en sam oblakec, ki je prav takrat zakril luno. Iz žepa sem potegnil vžigalice in eno s tresočo roko prižgal. Ni takoj uspelo, a ko sem plamen uspel dovolj dobro zaščititi pred vetrom, sem videl vse. Zadel sem ga natančno v glavo. Takšnega udarca ni mogel preživeti. Dvignil sem roke v zrak in hotel spustiti zmagoslaven krik, pa sem si v trenutku premislil. Roza bo zjutraj gotovo vedela vse o nočnem lovu, nisem pa ji želel dati povoda, da bi me spraševala še o kričanju.

S kolom sem z nekaj težavami izbezal truplo iz luknje, ga prijel za zadnji nogi in ga zmagoslavno odnesel v hišo. Na svetlobi sem si ga podrobno ogledal. Glava je bila res videti, kot bi jo povozil valjar, sicer pa je bil še vedno tak, kot bi bil živ. Kožuh je bil mehek in lepih barv, a vse to sem opazil le bežno. Zmagoslavje je bilo močnejše od občudovanja narave. Šele čez čas, ko sem si odprl zadnje pivo, sem pomislil na to, da bo treba s trupelcem nekaj narediti. Ga bom pojedel? Ga bom zakopal? Ga bom preprosto vrgel proč, naj ga požrejo lisice? Nisem se mogel odločiti, zato sem na tla pri vhodnih vratih položil plastično vrečko, dal zajca nanjo, ugasnil luč in se spravil v posteljo. V steklenici so bili še dva ali trije požirki piva. Dvignil sem jo in v temi nazdravil proti predsobi, kjer je ležal moj mučitelj. Nato sem nazdravil tudi proti vrtu, ki bo v bodoče zacvetel v vsej lepoti. Ko sem pil, sem pogledal skozi okno. Pivo mi je brizgnilo skozi usta in nos. Kašljal sem in se davil ter se trudil priti do zraka. Pa saj to ni res. Kaj hudiča se dogaja? Na poti je sedel zajec. Na istem mestu kot vedno.

 

VII

Ko sem uspel spet kolikor toliko normalno zadihati, sem imel od kašljanja solzne oči. Morda sem narobe videl. Spet sem veliko popil, zunaj pa je pihal veter in majal drevesa. Sence so se premikale naokoli, prav lahko bi katera bila podobna živali. Obrisal sem si oči in še enkrat pogledal. Bil je tam.

V vseh prejšnjih dneh sem vedno videl le enega zajca. Nisem pomislil na to, da te živali običajno ne živijo same. Kjer je eden, je gotovo še kateri, samo pokazali se mi doslej še niso. Pa jih ne bi na vrtno pojedino prišlo več? Sem onega prej res ubil? Bil sem tako zmešan, da sem stekel v predsobo pogledat, ali je truplo še tam. Na tleh je ležala samo vrečka, na enem koncu malce rožnata od nekaj kapljic krvi. Nič drugega.

Srce mi je tolklo tako močno, da je preglasilo vse ostale zvoke. Nisem več slišal ure, ne vetra. Prepričan sem bil, da sem ga ubil. Takšnega udarca s kolom ni mogel preživeti. Pa četudi bi ga, kako je prišel iz hiše? In kako to, da je prikazen na poti videti čisto nepoškodovana? Saj sem mu vendar s kolom čisto zmečkal glavo. Globoko sem vdihnil in skušal umiriti tresoče se roke. Bodi no pameten, sem si govoril. Si kdaj v življenju slišal za kaj tako zelo butastega, kot je zajčji duh? Če boš komu pripovedoval takšne stvari, te bodo zaprli v norišnico.

Sedel sem v temi, zrl ven in bil prepričan, da me oni zunaj vidi. Slišal sem šumenje vetra, uro in svoje razbijajoče srce. Nisem in nisem ga mogel umiriti, pa naj sem še tako poskušal misliti o čem drugem. Gledal sem v temo vstran od okna, a bilo je, kot bi mi neka sila vsake toliko odvlekla pogled nazaj. Luna je bila skoraj polna, zato sem lahko razločno videl. Dopovedoval sem si, da je tam pač slučajno še en zajec, ki je prišel gledat, ali je kaj za jest na mojem vrtu. Kdo ve, kako zajci komunicirajo med seboj. Še drobne mravlje pokažejo druga drugi, kje je hrana, kaj ne bi zajci.

Nič ni pomagalo. Ne morem reči, da me je bilo ravno panično strah, vsaj v začetku ne. Občutil pa sem strašno nelagodje, vedno, ko sem se ozrl ven, pa tudi rahel srh po telesu. Prešinila me je misel, da je tisto zunaj res drugi zajec, tisti z razbito glavo pa je še vedno nekje v hiši in preži name. Takrat me je res pričelo biti strah.

V nekem trenutku je zajec nekoliko obrnil glavo, da jo je luna še bolj obsijala in zazdelo se mi je, kot bi mu očesa žarela v temi. Podeželje je polno nenavadnosti in nam neznanih sil. Kako Roza vedno vse ve? Kako vse ve Marjetka? Kako to, da vse dni nisem videl niti ene srne, Roza pa jih kar naprej omenja? Kako to, da v hiši ni bilo slišati nobenih miši, čeprav sem iz nje prvi  dan odnesel skoraj pol vedra mišjih drekcev? Kako lahko zajec cele dneve skoraj negibno sedi na cesti? Kako to, da hiša v vseh teh letih, ko je bila prazna, ni bolj propadla? Noč je nenavaden del dneva, tema ima moči, ki še najbolj premišljujočega človeka pripravijo do tega, da se mu sicer neverjetno zazdi mogoče.

Vso noč sem sedel na postelji. Bal sem se zaspati, čeprav sem si govoril, da bi me spanec sprostil in da bo jutro potem pokazalo pravo sliko stvari. A ko sem se namenil leči, sem spet pogledal ven in se zaustavil. Saj je vseeno, zaspati ne bi mogel, ker bi tudi z zaprtimi očmi videl tiste žareče oči. Poleg tega bi se lahko iz kakšnega mračnega kota priplazilo zajčje truplo in me napadlo, če bi spal. Ta misel se mi je zdela še bolj absurdna kot prejšnje, kljub temu pa sem glavo potegnil nekoliko bolj med ramena ter upal, da bom tako lažje prenesel napad.

Bil sem kot v transu in najprej niti nisem opazil, da se je pričelo svitati. Takrat sem že nenehno gledal ven, videl pa nisem drugega kot zajca. Kmalu je postalo dovolj svetlo, da sem lahko jasneje razločil oblike. Zajec je bil čisto enak kot njegov mrtvi sorodnik. Barve so se ujemale, velikost tudi, še dlako na vrhu glave je imel enako temno. So med zajci dvojčki? Če so, sta ta dva gotovo bila to. Ali pa je to na nek nepojasnljiv način vendarle ista žival, ki me vznemirja zadnje dni?

Ko je posijal prvi sončni žarek, je zajec nenadoma vstal in v dveh skokih izginil v visoki travi ob poti. Odleglo mi je, svetloba me je pomirjala. Nekaj časa sem še sedel in čakal, če se bo kaj zgodilo, potem pa padel vznak na posteljo in v trenutku zaspal.

 

VIII

Predramil sem se sredi dneva. Od daleč je veter prinesel tihi zvok opoldanskega zvonjenja. Ležal sem s hrbtom obrnjen proti oknu. Bal sem se premakniti in pogledati ven. Kmalu je tišina postala neznosna. Sunkovito sem vstal in odprl oči. Zajca ni bilo. Je možno, da so bile tisto ponoči le hude sanje? Obotavljaje  sem naredil tistih nekaj korakov do predsobe. Tam je bila še vedno le vrečka z madežem.

Prazen vrt se je kopal v soncu. Sedel sem na klop in trepetal. Morda ponoči sploh nisem bil zunaj in mahal s tistim kolom, me je prešinilo. Obenem pa se nisem mogel pripraviti do tega, da bi šel pogledat, če so ob zajčjem rovu kakšne sledi, ker sem kar vedel, da bodo tam.

Poskušal sem se toliko umiriti, da bi lahko razmišljal še o kakšnem drugem, logičnem pojasnilu za nočno dogajanje. Kaj če je mrtvega zajca iz hiše odvlekla kakšna druga žival? Podlasica, mačka, lisica ali kaj podobnega. Hiše še nisem do podrobnosti raziskal. Morda je kje kakšen rov pod tlemi, po katerem lahko takšna zverinica pride noter. Bajta je bila leta dolgo zapuščena, živali so si imele čas v njej narediti karkoli, tudi rove. To se mi ni zdelo ravno najbolj verjetno, bilo pa je mogoče, zakaj ne. To bi pojasnilo izginotje trupla. Kaj pa zajec na poti? Ta bi čisto lahko bil plod moje domišljije. Zadnje dni sem preveč delal, premalo spal, premalo jedel in preveč pil. Halucinacije v tako zdelanem telesu vsekakor niso neverjetne. Če je tako, sem si dejal, potem lahko grem še enkrat po sadike, zamašim luknjo in čakam na pridelek. Kaj pa če ni tako? Na koncu sem sklenil počakati dan ali dva, da bom prepričan in se bom potem lažje odločil.

Dan je minil na videz mirno. Malo sem pospravljal po hiši, počistil nekaj še uporabnih omar in ostalega pohištva, ki bi mi znalo nekoč priti prav. Bolj ko se je bližal večer, bolj sem bil živčen. Če bi me kdo opazoval, ne bi opazil ničesar, a srce mi je noro tolklo in bil sem preznojen, čeprav ni bilo posebej vroče. Saj te bo še kap, sem si govoril. Kar žal mi je postalo, da Roza ne stanuje bližje, ker bi mi za vsaj malce sprostitve tudi njeno gofljanje prišlo prav.

Sonce je počasi zahajalo. Nisem zdržal zunaj, moral sem v hišo. Stal sem ob oknu in gledal ven. Neboprišel, neboprišel, neboprišel, sem si tiho mrmral, ne da bi se tega čisto zavedal. Obenem sem vedel, da so to le prazne besede. Prišel bo. In je.

Sedel je na stari prostor v natančno takšnem položaju kot vedno. Naj ga grem preganjat? Kaj bom imel od tega, razen zasoplosti. Že tako sem bil preveč utrujen, saj spet ves dan nisem ničesar jedel. Nisem se mogel pripraviti do tega, da bi šel v trgovino, doma pa nisem imel ničesar več, razen dveh čebul.

Vedno bolj se je temnilo, meni pa se je zdelo, kot bi bil v časovni zanki, saj se je ponavljal včerajšnji večer in noč. Zajec je bil na poti, jaz pa sem sedel na postelji in bled zijal ven. Še krvave vrečke nisem ves dan nikamor umaknil, ležala je tam, kamor sem jo položil.

Noč je enolično kar bila, nič se ni spreminjala. V nekem trenutku sem se odločil, da bom štel sekunde, ki so tiktakale v uri. Če sem zaprl oči ali pogledal proč od okna, mi je to uspevalo. Kakor hitro pa sem spet pogledal ven, in tista nevidna sila me je kmalu prisilila v to, so se mi številke zamešale, šepetal sem si čudaška številčna zaporedja, kot šestnajst, petinštirideset, sedemindvajset, trideset in tako naprej v neskončnost. Nehal sem šteti.

Prvič se mi je pojavila misel, da bo najbolje pustiti vse skupaj in oditi nazaj v mesto. Tam živi vseh vrst živali, zajci pa menda ne. Morda ima moja prejšnja stanodajalka še vedno prazno stanovanje v osmem nadstropju, s pogledom na tovarno. Skozi okna tam ni mogoče videti niti ptičev, kaj šele zajcev. Kakor je bila misel po eni strani privlačna, me je po drugi strani bolelo, saj bi to pomenilo poraz na vsej črti. Kaj bom rekel ljudem? In predvsem, kako bom sebi pogledal v obraz, ko se bom zjutraj bril. Zajec te je pregnal s podeželja. Kreten!

Vstal sem, pograbil posteljnino in jo odnesel v sobo na spodnji strani hiše. Vrnil sem se še po posteljo. Ker sem vse počel v temi, sem imel kar nekaj težav, preden sem jo zvlekel skozi dvojna vrata in okoli ovinkov. Gotovo sem okrušil kakšen vogal, a nisem mislil na to. Pripravil sem si ležišče in legel. Nisem mogel zaspati, čeprav je bilo zdaj tisto grozno okno daleč proč. Svetlobe je bilo ravno dovolj, da sem na zidu videl drobne vzorčke, ki so jih risale sence dreves, na katera je zunaj sijala luna. Moji utrujeni možgani so videli vse mogoče fantastične podobe, vmes se mi je zazdelo, da vidim dve žareči piki. Zajčja očesa. Spet sem skočil pokonci. Nič ne pomaga, nikamor ne morem zbežati.

Lahko bi prebedel noč tam, kjer sem bil. Pa nisem. Spet sem, kdo ve zakaj, zvlekel posteljo nazaj v sprednjo sobo in nadaljeval z zijanjem ven.

 

IX

Jutro ni prineslo olajšanja. Tudi to, da je zajec ob svitu izginil v travi, mi ni nič pomagalo, saj sem vedel, da se bo zvečer vrnil in mi povzročil še eno noč brez sna. Zato tudi podnevi  nisem mogel zaspati. Ko sem se gledal v ogledalu, sem videl svojo osivelo kožo, neobrit obraz z vdrtimi očmi, starca, ki se mu tresejo roke in se mu iz kotička ustnic cedi slina. Vprašal sem se ali nisem že prestopil tiste črte, ki me loči od norosti.

Z ničemer se nisem mogel zamotiti, zato sem  ves čas več ali manj kar čemel na klopi pred hišo. Gledal sem na vrt, se z grenkobo spominjal, kako sem bil vesel, ko sem ga uredil. To je bilo davna preteklost, od takrat so minili trije dnevi. Ali morda štirje. Dva? Počasi se mi je mešalo.

Kaj je povzročilo, da se mi je v tisti otopelosti nenadoma zazdelo, da vidim rešitev, tega res ne vem. Misel se je kar pojavila. Stekel sem v hišo in pograbil avtomobilske ključe. Ura je kazala pol šestih. Zadruga je odprta do šeste, torej imam še čas.

S tresočimi rokami sem komaj spravil ključ v ključavnico, ko se je avto začel premikati, pa sem se uspel umiriti vsaj toliko, da sem lahko vozil. Roza me je skušala ustaviti.

»Se boš kar pustil? Zdaj, ko si se toliko matral? Vi mestni ste …«

Nisem je poslušal, le potrobil sem in odpeljal.

Marjetka je bila spet čudovita. Črni lasje, svetla polt in rdeča obleka so bili kombinacija, ki je povzročila, da sem prvič v zadnjem času za trenutek pomislil na nekaj, kar ni bilo zajec. Nasmehnila se mi je in pokazala na rob pulta. Tam so bile v treh kartonskih škatlah pripravljene moje sadike. Nisem se čudil, tudi spraševal je nisem ničesar, le plačal sem in stekel ven. Pred vrati sem nenadoma začutil, da sem nekaj pozabil. S škatlami v rokah sem stekel nazaj noter, se zrinil za pult in Marjetko poljubil na ustnice, za tem pa še na tisti del prsi, ki ga je razkrivala rdeča obleka. V trgovini sta bila še dva moška, ki sta brskala med vijaki. Stala sta tam in negibno opazovala dogajanje. Iz avta sem spet videl Marjetkino mahanje. Tokrat mi je vmes z obema rokama pošiljala še poljubčke.

Ko sem zavil z glavne ceste na Rozino dvorišče, sem bil močno presenečen, ker me ni pričakala. Le sedela je pod napuščem in dvignila roko v pozdrav.

Doma sem skočil iz avta in potegnil ven škatle. V tisti ihti se mi je ena strgala in so sadike padle po tleh. Za silo sem zložil škatlo spet skupaj in pobral bodočo solato. Nič me ni moglo ustaviti.

Sajenje je bilo hitro končano. Stopil sem z vrta, previdno zaprl vrata, z nogo potlačil izrito zemljo nazaj v zajčji rov in sedel na klop. Bil sem čisto miren. Tresenje rok se je umirilo, dihal sem počasi, tudi srca nisem več slišal tako močno.

Sonce je zašlo in počasi se je mračilo. Zajec se je pojavil natančno takrat, ko sem ga pričakoval. Sedela sva vsak na svojem koncu in se gledala. Ni se mi mudilo narediti, kar sem se namenil. Čakal sem, da vzide luna, da se bo bolje videlo. Tisto večer ni bilo vetra, bila je čudovita, tiha noč, nebo je bilo brez oblačka, zalajal ni niti en oddaljeni pes. Kot bi vsa okolica čakala.

 

 

X

Polna luna je vzšla v vsem svojem sijaju. Zadnje budne noči sem se navadil na njeno svetlobo. Še malo, pa bom kot sove ali netopirji, sem se nasmehnil v sebi. Zajec se je zdel, kot bi se svetil v skrivnostni svetlobi. Počasi sem vstal in na stežaj odprl vrtna vrata. Zajec se ni premaknil. Stopil sem nekaj korakov proti njemu in mu z roko pokazal na vrt.

Postavil se je na zadnje noge in me še kar gledal. Moje počutje je bilo nekje na pol poti med tem, da bi sam sebe ozmerjal z idiotom, ker to počnem in med tem, da bi mu rekel kaj prijaznega. Oba sva bila pri miru kar nekaj časa, potem pa se je spet postavil na vse štiri in tik mimo mene odskakljal do vrta. Pri vratih me je še enkrat pogledal, skočil noter in zagrizel v prvo sadiko, nato pa nadaljeval od grede do grede. Nekaj časa sem ga opazoval, potem pa odšel v hišo. Vrečka je še zmeraj ležala v predsobi. Pobral sem jo in jo odnesel ven. V kotu vrta je stala lopata, s katero sem skopal luknjo na robu prve grede ob vratih. Ko sem končal, je tudi zajec dokončno izpraznil vse grede. Spet se je postavil na zadnje noge in me gledal. Položil sem okrvavljeno vrečko v jamo in jo zelo počasi zasul, odložil lopato spet v kot in stopil par korakov proč. Zajec si je nekaj časa ogledoval tisti nasuti kupček zemlje, nato pa odskakljal z vrta na svoj stari prostor.

Zaprl sem leso in odšel v hišo. Ko sem sedel na posteljo, sem se kot po navadi obrnil proti oknu. Gledal me je, potem pa se obrnil in skočil v travo. Še nekaj časa sem sedel na postelji in strmel nekam v prazno. Bil sem čisto miren, počasi se me je lotevala utrujenost. Ne, ne bom se vrnil v mesto. Jutri bom šel na zadrugo klepetat z Marjetko, po poti pa bom malo poklepetal še z Rozo. Morda bom izvedel kaj o zajcih in o meni nevidnih srnjih kurbah in miših.

Če je kdo kdaj spal mirno, s svetom in samim seboj spravljeno spanje, sem ga tisto noč jaz. Sanjal sem neskončna polja solate, po katerih teka nešteto zajčkov, vmes pa z roko v roki Marjetka v rdeči oblekci in jaz. Vse je bilo lepih, pastelnih, nekoliko zamegljenih barv, le ptičje strašilo je bilo črno in zelo podobno Rozi. Pa še to se je smehljalo.

 

Vlado Pivec

 

Leave a Reply