Nasilje

Piše: Tanja Jerebic

V zadnjem času se o nasilju vse več piše in govori, kljub temu pa pojavnost tovrstne problematike strmo narašča, namesto da bi bilo obratno. K temu je bistveno pripomogel razvoj novih medijev, ki nam omogočajo virtualno življenje. Če smo bili nekoč izpostavljeni nasilju v šoli, službi, doma, itd., torej v realnem življenju, smo postali danes ranljivi celo v navidezni resničnosti, kjer je teren še bolj spolzek, saj svojih sovražnikov največkrat sploh ne poznamo. Zdi se, da je vsak poskus razkritja povzročiteljev spletnega nasilja strel v prazno, saj iskanje sledi v nepregledni vrsti prijateljev, ki se cepijo dalje v prijatelje prijateljev, ki sploh ne vejo več, s kom so se kdaj spoprijateljili, ne vodi nikamor. Šele razkritje drobcev osebnih informacij iz naše preteklosti, čeprav nepomembnih, nam da misliti, da imamo opravka z ljudmi, ki jim je nekoč dejansko pripadalo mesto v našem življenju. Včasih žrtve spletnega nasilja nimajo niti te sreče, da bi lahko nabor napadalcev skrčile v ožji izbor, ki bi razložil razumno celoto vzročno posledičnih povezav med napadalci in napadenim.

Web 2
Svetovni splet, Foto: https://en.wikipedia.org/wiki/Web_2.0

Še bolj nenavadno, celo noro se sliši, kako nas lahko ranijo ljudje, ki jih mogoče ne poznamo, do katerih ne moremo gojiti nobenih čustev in so z nami v skrajno neosebnem odnosu? Kaj je potem tisto, kar boli, kar nas rani? V vsakdanjem življenju večkrat naletimo na napadalne posameznike. Bodisi nas neutemeljeno naderejo bodisi žalijo, nekateri se spravijo nadte fizično. Malo sem pobrskala po spominu, kdaj so me v preteklosti prizadeli neznanci. Zanimalo me je, kako sem se takrat počutila in kakšna je bila moja reakcija po napadu. Presenečena sem ugotovila, da mi ni bilo kaj prida mar. Seveda sem bila v šoku in gotovo so mi pokvarili kakšno uro ali dan, večjega pomena pa njihovim norim ter nerazumnim dejanjem nisem pripisovala, saj so bila tako ekscentrična in izven registra doživetega, da jih nisem imela kam pripeti. Občutki po napadu niso sovpadali s tistimi, ki bi v meni lahko sprožili trajnejša ali boleča čustva, zato se je ’drama’ hitro zaključila. Ta razmislek me je pripeljal do tega, da nas neznani ljudje sploh ne morejo čustveno raniti, so za nas nepomembni, razen ko dregnejo v že obstoječo rano, ki se je morda niti ne zavedamo. Ko nas napadajo neznanci, znanci iz preteklosti, bivši kolegi, sorodniki, prijatelji, praktično kdorkoli, se je nujno vprašati, zakaj so se poti razšle in v kakšnem odnosu smo danes do vseh teh ljudi, kajti če so odnosi samo vljudnostni, morda še to ne, so za nas nepomembni.

Ljudje se skozi življenje spreminjamo, želimo se spremeniti na boljše, zaceliti stare rane, se znebiti bolečine. Kdor ima potrebo po spreminjanju sebe, pomeni, da s svojim življenjem ni bil zadovoljen, da se je znašel v preteklosti vedno tam, kjer mu ni bilo všeč, kjer ni imel kaj iskati, v slepi ulici. Zato išče svojo pot naprej, ker se je skozi čas nekje izgubil. Kje je problem? Ljudje iz preteklosti nas želijo tam tudi obdržati. To je edina oblika nas, ki jo poznajo. Ne pustijo nam naprej, ker se počutijo nelagodno ob pogledu na popolnoma drugačnega človeka, kot so ga poznali sami. Ne marajo novih sprememb, ker se počutijo izigrane, to pa zato, ker preizprašujejo na napačnem koncu, postavljajo si napačna vprašanja. Ali je ta stari ’kdorkoli’ bil takrat ’fejki’ ali je zdaj zlagan? Resnici na ljubo ne eno ne drugo ni res. Ne moremo reči, da se človek nalašč izgubi. Ljudje se zelo neradi spreminjamo, to počnemo le takrat, ko je to neizogibno in nujno potrebno.

Nasilje
Nasilje, Foto: https://pixabay.com/en/violence-against-women-1169348/

Pri rokovanju s spletnim nasiljem nam tako ostane le še ena težava, to je, kako zakrpati stare luknje, da ne bodo več bolele. Sama ne verjamem v dolgotrajne psihoterapevtske postopke, ki ne rešijo ničesar, kvečjemu osiviš lahko ob njih. Woody Allen se je več kot 30 let zdravil pri raznih ’šrinkih’, na koncu pa oženil svojo posvojenko …

Pred mnogimi leti sem brala knjigo Antonia Damasia Iskanje Spinoze. V njej razpreda o tem, kako nastanejo občutki. Zelo v grobem lahko rečemo, da so današnji občutki posledica včerajšnjega mišljenja. Kar občutim danes, sem mislil nekoč, medtem ko me je nekdo ranil in me je bolelo. Bolelo me je, ker me je ranil nekdo, ki mi je takrat veliko pomenil. Občutki ostanejo z nami, kljub temu, da danes razmišljamo drugače. Sprožijo se vedno, ko nas nekaj spomni na takrat, ko je bolelo. Ker smo prej že ugotovili, da so ljudje iz preteklosti, s katerimi smo pretrgali vezi, danes za nas nepomembni, so nepomembni tudi občutki, ki nas vežejo na čustva, ki jih ni več. Torej se jih moramo znebiti po najkrajši poti, ker za nas niso več aktualni. To, kar potrebujemo, so predvsem izkušnje z drugačnimi ljudmi, ki ne bodo čutili potrebe po povzročanju bolečine drugemu. Ob njih bodo lahko vzniknili prijetnejši občutki in nadomestili zastarele.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

w

Connecting to %s