JERNEJ KUSTERLE

PO KOCBEKU¹

Vem, ljuba, da to ni več pesem,

a tudi naš svet ni več to, kar je bil,

čez jezik se ulegla je plesen,

nevihta, ki vzela bo najin zaliv.

Motorji v prsih človeka,

povezani s kabli na skupno zavest,

za pesnika suženjska vprega,

ljubezni sovražnik brezčutnih nevest.

Za množice spečih zla môra,

ki budne nas veže v jeklene vrvi,

razgrne zavese nam zora,

kot lutka vsak človek z neba obvisi.

Nihče se ne ustraši prizora,

ki vsem se odvije pred spečimi očm