JERNEJ KUSTERLE
PO KOCBEKU1
Vem, ljuba, da to ni več pesem,
a tudi naš svet ni več to, kar je bil,
čez jezik se ulegla je plesen,
nevihta, ki vzela bo najin zaliv.
Motorji v prsih človeka,
povezani s kabli na skupno zavest,
za pesnika suženjska vprega,
ljubezni sovražnik brezčutnih nevest.
Za množice spečih zla môra,
ki budne nas veže v jeklene vrvi,
razgrne zavese nam zora,
kot lutka vsak človek z neba obvisi.
Nihče se ne ustraši prizora,
ki vsem se odvije pred spečimi očm
