Piše: Marija Švajncer

Slovenski pesnik in kantavtor Primož Rajtmajer (roj. 1992) je pri Kulturnem centru Maribor v zbirki Simfonica Slovenica objavil pesniški prvenec z naslovom Popezije (2018). Oblikovanje in prelom je opravil Peter Dobaj.

Avtor v eni od pesmi pojasnjuje, da beseda popezija pomeni vprašanja o bivanju, problemih lastnega jaza, o samem sebi kot čudaku, joku in izgubi, o tem, kako je biti poet in magnet, ter zaskrbljenosti, ali bo pesnik vse skupaj zmogel. Rajtmajerjeve pesmi so osebnoizpovedne, njihova pomembna določila so vidiki časa in trajanja. Poet doživlja jutro, ve, da je to, kar je danes, zavezujoče, dan se prevesi v poldan, večer prinaša mrak in temo, preteklost, sedanjost in prihodnost se včasih stikajo spodbudno, drugič nevarno, v njegovi notranjosti se je potuhnil duh novega časa. Ustvarjalčevo razpoloženje se spreminja, zdaj je otožen, zdaj radosten, ves čas pa pripisuje pomen smislu in cilju. Zaveda se svojega položaja med drugimi ljudmi, umika se v samoto, toda iznenada se zave, da odmik in beg nista tisto, kar si v resnici želi. Bližina drugih bitij je zanj pomembna, spomini na dekletov dotik ga božajo.

Popezije Primoža Rajtmajerja, Kulturni center Maribor, Simfonica Slovenica, 2018

Pesnik si zastavlja bivanjska vprašanja – v njih je pogosto že slutiti tudi odgovore. Nagovarja bralke in bralce, piše verze o svojem počutju, občutkih in čustvovanju. Kot lirski subjekt ve, kakšna je njegova situacija, pozna moč besede in je zavezan lepoti. Govori naravnost, včasih prizadeto, drugič s kančkom ironije in z zrelostjo, ki daje njegovi mladosti poseben čar in nenavadne odtenke. Prizadeva si ostati na realnih tleh, rad bi, da bi prevladovalo veselje do življenja, hoče se mu osvobajajoče svetlobe, svobodi pripisuje največji pomen. Prav pesem je tista, ki ga osvobaja.

Noče gledati nazaj. Prihodnost se bo zgodila, kakršna koli že bo. Simbolika subjektivnega bivanja je zanj vztrajanje v avtobusu, v katerem se nakazujejo tako ogrožajoča navzočnost drugih potnikov, pot v deželo sanj, kot tudi svojevrstna dobrodošlica. Noče obstati na mestu, treba je naprej, nekam proč, seveda pa iz avtobusa prav vsi slej ko prej izstopimo.

V poeziji Primoža Rajtmajerja se med drugim zrcali tudi dogajanje v mestu Maribor, v njegovih stihih beremo o reki Dravi in Pohorju, omenjene so mariborske vstaje. Pesnik se zamisli nad »krepko tegobo odtujenosti našega mesta«. Maribor ima zanj plus in minus, to je mesto v temi, mesto, ki išče svetlobo, v njem sta hitrost in droga, moški nosijo kravate brez vrednosti, na teh ulicah ni vrednot. Pesnik živi v času in prostoru, okoliščine se ga dotikajo in ga pehajo v obup ali pa mu kljub vsemu dajejo novo upanje. Pomembno zunanje kazanje njegovih občutij je smeh, včasih grenak in komaj opazen, drugič slišen in nalezljiv. Za pesnika je življenje velika knjiga, zato nas poziva, da se nasmehnemo vanjo.

Avtor je za hip pesimističen: problem išče v človeku, prav ta mori v mislih in je hkrati besedno grd, zato si zasluži grob, v katerem ne bo črvov, temveč bodo ščurki, ki ga bodo »gnusno gnusili«. Obsodba se zgosti v sarkazem, toda tako se zgodi samo za hip, kajti že v naslednjem trenutku pesnik spet zmore smeh. Pravi, da ima življenje iz dneva v dan raje, zmore menjavanje veselja in žalosti, njegova mladostna vnema ne izgine, samo skrije se v predal in čaka na novo priložnost. Poet verjame, da smo vsi luč in svetloba v srcu. Priložnost je pred nami in slej ko prej nas bo popeljala v nov svet. En sam korak nas loči od prijateljstva, in to je pesnikov cilj. Sam in izgubljen piše misli v obliki poezije, prav v tem je njegov smisel, smisel, ki ga je tako mrzlično išče. Zdi se mu, da je močan kot višja sila. Srečno življenje je potemtakem uresničljivo.

Primož Rajtmajer ohranja klasično pesniško obliko, včasih pesnikuje v rimah, drugič v prostem verzu. Njegove pesmi kar kličejo po uglasbitvi. Pesniška zbirka Popezije prinaša subtilno poezijo, iskreno občutje, izpoved samotnega, vendar vseeno radoživega mladega poeta, posebno veselje do življenja in smisel kot najdbo, ki pripomore k vztrajanju in zmore osrečevati.

Marija Švajncer