Piše: Tanja Jerebic

Pohlep je star kot greh, v krščanstvu ga celo uvrščajo med sedem smrtnih grehov. Četudi ni nič novega in velja za eno najstarejših človeških lastnosti, nikoli ni bil tako zastrašujoč in moteč kot v današnji narcisistični potrošniški družbi. Neoliberalni sistem zahteva od sodobnega človeka, da razvije izkrivljeno miselnost. Ta mu narekuje kopičenje odvečnih dobrin, saj ga neprestano nagovarja, da potrebuje več in več. Nikoli ni dovolj, nobena žrtev ni prehuda za dosego cilja! Treba je biti večno na preži in grabiti na kup zalogo, kot da pričakujemo apokalipso. Seveda jo bomo kmalu dočakali, če miselnosti ne bomo prilagodili zmernosti. Najbolj zaskrbljujoč je trend, ki v bistvu slavi psihopatologijo. V preteklosti so se ljudje svoje grabežljivosti zavedali, če drugega ne, so se vsaj malo trudili, da bi svoje sramotne napake prikrili. Danes je obratno. Več kot nagrabiš česarkoli, boljši si in družba te nagradi z občudovanjem! Največja težava je torej v prepoznavanju lastnih napak, pohlepnež se več ne dojema za pohlepneža, ne ve in ne vidi, kdaj ima dovolj oz. preveč, ne sanja se mu o svoji grotesknosti, ne ve, da je smešen in vreden prezira!

Ob besedi pohlep se nam prva asociacija usmeri v denar, torej v prekomerno bogatenje. Priznati moramo, da bi bili v precej manjših škripcih, če bi asociacijo povezali z drugimi materialnimi in duhovnimi ’potrebami’, kajti tako bi pohlepneži imeli več možnosti za samoprepoznavo in za odpravljanje svojih napak. Pohlep ni le kopičenje bogastva, temveč vzorec, ki se uspešno vriva v vse sfere družbenih, kulturnih, umetniških in celo humanističnih dejavnosti akterjev. Nihče namreč ne pomisli, da je možno bolestno hlepeti tudi po moči, znanju, tujem talentu in nenazadnje po pozornosti. Pohlepnež ni tisti, ki se želi uveljaviti s svojim dobro opravljenim delom, izdelkom itd. Tak človek želi le biti, za to se potrudi, družbo bogati in nič ni narobe, če svoje delo pokaže svetu. Pohlepnež je tisti, ki svoje delo opravi zanič, želi s svojim polovičarstvom žeti slavo zase, namesto za svoje delo, manipulira z ljudmi in opreza, kdaj bi koga poteptal ali zatrl.

Tudi najbolj naiven človek z leti razvije čut za prepoznavo bleferjev, da lahko loči zrno od plevela. Potem ti ni več treba izbirati med vso solato, ki se ponuja na trgu, temveč le med nekaj živimi in morjem mrtvih izbrancev, ne glede na to, ali iščeš dobro sliko, roman ali filozofsko delo.

V veliki meri je za pohlep, preveliko in premalo kvalitetno produkcijo kriva tudi država z absurdnimi zakoni, ki spodbujajo kvantiteto. Če znanstvenikom predpišejo število člankov, ki jih morajo objaviti, je logično, da ne morejo dosegati kvalitete. Prav tako bo lačen umetnik raje ustvaril več cenenih umetnin kot eno dobro; prvič, da bo obdržal status, po drugi strani bo cenejše izdelke lažje prodal. Upam, da bo prihodnja vlada bolj naklonjena univerzalnemu temeljnemu dohodku in se bosta davčna in socialna zakonodaja spustili na raven dejanskih potreb ljudi. UTD v ustrezni višini bi konkretno oklestil tudi pohlep.

Ko sem že pri denarju, kakšna razlika je priti iz Še pa še ordinacije, kjer bi ti najraje vse zaračunali samoplačniško z nadstandardnimi storitvami, ali k čevljarju! Za deset minut dela mi je hotel računati evro. Kulturni šok! Iz same hvaležnosti, da skromni ljudje še obstajajo, sem mu primaknila še enega zraven. Ta je bil, sem si rekla, za upanje v boljši svet!