Primož Rajtmajer – Duh časa

Duh časa

Včeraj je duh govoril zgodbe

preko mojega glasu za cel svet.

Med šepetanjem in glasnim vzklikom

naj bi čas pronical skozi prste.

Danes je moj glas izgubil ton,

samo zato, ker sem iskal spremembo.

V strahu pred izgubo besed

so ljudje bežali mimo našega okna.

Jutri bom vprašal sosedovo ženo.

Kako je slišati čas v okviru?

Morda bo navdušena nad tišino,

ki je še včeraj tolkla po oknih,

preko katere sem postal preteklost.

Primoz_Rajtmajer

Primož Rajtmajer, Foto: Skrajno Navaden, 2017

Primož Rajtmajer  – Popezije

Objavil Kulturni center Maribor leta 2018 v zbirki Simfonica Slovenica pod zaporedno številko 011.

Navedek:

Včeraj je duh govoril zgodbe / preko mojega glasu za cel svet. / Med šepetanjem in glasnim vzklikom / naj bi čas pronical skozi prste. // Danes je moj glas izgubil ton, / samo zato, ker sem iskal spremembo. / V strahu pred izgubo besed / so ljudje bežali mimo našega okna. // Jutri bom vprašal sosedovo ženo. / Kako je slišati čas v okviru? / Morda bo navdušena nad tišino, / ki je še včeraj tolkla po oknih, / preko katere sem postal preteklost.“

Navedena trikitičnica ima naslov Duh časa. Je izstopajoča iz niza pesmi, ki jih naslavlja skovanka popezija, sestavljena iz morda para besed: poezija in penzija, ki mu družbo dela tudi beseda pop. Vsekakor se je za ustaviti pri tej trojki, saj je pesnik v njej združil tiste sestavine svojega izražanja, s katerimi sporoča, da je hkratno prisoten v poplavi osebnih pesnikvanj ter tudi izdelovalnic pesmi, ki zastarajo že po prvem, četudi površnem branju in gredo v hospic pozicijo. Seveda: površnost je kakovost dandanašnjosti.

Popularna je kvantiteta: koliko besed se lahko pridela v eni časovni enoti, koliko smisla se sme ali celo more spraviti v eno vrstico, da bo zadoščeno vrednotenju vrhunskosti, ustvarjalnosti, presežnih vrednosti, kar nedvomno vsaj limitira k nagradi, pa naj bo taka nagrada poimenovana po izumitelju smodnika ali po kaki okrajni posebnosti. In v takšni množici skrajno kreativitetnih naprezanj je edini kriterij površnost, saj je vse na površini, videzu, utripajočem zaslonu.

No, pesnik Primož Rajtmajer vsaj poskuša smešiti takšno stanje, ko v svoje stihe vpleta določena pretiravanja, s katerimi je presojevalsko naravnan do lastnih stvaritev. A ne ostaja le pri tem.

Iz trojke pojav-posmeh-poduk namreč potegne tisto, kar trojka ne vsebuje. To pa je nadih, ki je potomec navdiha. In prav takšno ustvarjalno pokolenje izraža pesem z naslovom Duh časa. Pesnik se poisti z obdajajočim ga, kar potegne vase, kjer ustvarjalni nagon izrazi sodobnost na način, ki je zavezujoč za uslužnostno nudenje sebe sporočanju. Za tem izstopi na dokončni postaji, kjer je spomin, kjer je vse predihano, kjer ni več možnosti za novo pesem. Tam pesnik počiva, da si bralstvo lahko opomore od popotovanja vanje. In popotovanje je tudi namig, da se je zaželeno seznaniti s pemimi, se popeti k njim, saj njihova peza ni pretežka.

Andrej Lutman

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s