Piše: Tanja Jerebic

Živilska industrija je očitno postala pomemben vir prihodka za kriminalce in sleparje. Malo prej sem prebrala članek o razvejanosti mreže organiziranega kriminala na tem področju. Na pol pokvarjeno tunino obarvajo s pomočjo kemikalij iz rjave v živo rdečo barvo, da deluje, kot bi ribo pravkar potegnili iz morja in jo razkosali. ’Sočno-sveže’ tunino meso potem prodajo industriji, ki jo konzervira v priljubljene izdelke, iz katerih pripravljamo solate in omake za testenine. Prevare so od nekdaj podpirale donosne posle, vendar si nihče ne bi mislil, da se bodo v prehrambni industriji razbohotile v tolikšnem obsegu.

V enem od prejšnjih člankov sem omenila, da je ksilitol varna zamenjava za sladkor. Od takrat sem prebrala nekaj dodatne ’literature’, zato se v današnjem sprašujem, ali to res drži. Moji članki nikakor niso nasveti za zdravo življenje, nisem strokovnjakinja za zdravo prehranjevanje. V njih samo izpostavljam in preizprašujem družbeno problematiko, ki se mi zdi aktualna za čim širše občestvo. Vsi moramo jesti, največkrat pa nimamo pojma, kaj vnašamo v svoje telo … Roka kapitala je tako težka, da mlati že po tistem področju, kamor ne bi smela nikoli seči. Navsezadnje jesti morajo tudi kriminalci, ne razumem, kako lahko sodelujejo pri tovrstnih prevarah. Več kot očitno je, da niti oni niso zdravstveno-prehrambni vedeži, sicer si ne bi kopali lastnega groba …

Pod pojmom ksilitol industrija oglašuje alkoholni sladkor naravnega izvora. Pridelan je iz drevesne skorje brez in ostalih rastlin. Kot smo že opazili pri sočni tunini, se težava skriva prav v podrobnostih predelave oziroma pridelave živil, ki nam jih, žal, zamolčijo. Predvidevam, da je s ksilitolom podobno kot polževim mazilom, ki naj bi ga pridobivali tako, da z listja postrgajo polževo slino in jo zmešajo s kremno bazo … Če bi proizvajalci izdelkov res pridobivali sestavine na naraven način, je jasno, da bi se cena izdelka vsaj podeseterila … Kdo bo pa strgal slino z listja in kolikokrat imamo sploh priložnost na kupljeni solati opaziti sledi polžje sline? Ksilitol je v primerjavi s sladkorjem res vsaj desetkrat dražji, vendar številna podjetja na trgu ponujajo cenejše različice. Prav o teh govorim. Cena se giblje od 12 do 16 evrov na kilogram, kajti v današnjih časih si malokdo lahko privošči sladilo za 40 in več evrov za isto težo. Četudi bi bila zelo bogata, bi se mi zdelo za malo metati denar skozi okno. Ksilitol, ki ga poznamo, je torej umetno pridelan v laboratorijih s pomočjo kemijskih reakcij …

V eni od svojih sladkih sobot, ko si enkrat tedensko privoščim palačinke, sem skutino-bananin nadev preveč osladila s ksilitolom. Takoj mi je bilo kristalno jasno, da ne more biti naraven. Alergiki ostanemo alergiki vse življenje, le da se z leti alergeni malo zamenjajo. Tako lahko zaključim, da nam umetna sladila lahko zmerno odgrenijo prvo jutranjo kavo, nikakor pa si z njimi ne moremo posladkati življenja. V prenesenem pomenu se bo treba držati tega, kar je izrekel znani italijanski farmakolog Luciano Lozio, »solata, ki se je polž ne dotakne, niti za človeka ni dobra«.