Piše: Sasha Raven

Nina, na začetku bi ti postavil čisto preprosto vprašanje, nam lahko poveš nekaj o sebi?

Sem Nina, rojena na Jesenicah, politologinja, ki se že celo življenje ukvarja s svojo največjo ljubeznijo – glasbo.

Avtor fotografije: Klemen Udovč Clementino, Na fotografiji: Nina Bauman

Nam lahko razložiš kako se je začela tvoja pevska kariera?

Pojem praktično od malih nog. Nekako imam tudi dobre gene – saj je bil oče svoj čas uspešen glasbenik, igral je harmoniko in klarinet v ”pleh muski”. Mati pa je tudi povezana z glasbo, sicer se ne ukvarja z njo, jo ima pa rada. Tako da je logična posledica to, da se z njo ukvarjam tudi sama. Pevska kariera se je začela na medšolskem tekmovanju Korajža velja, kjer sem prvikrat malo bolj resno zapela. Če se prav spomnim je bila to pesem Lep je dan od Anje Rupel. Potem so bili tu tudi Prvi glasek Gorenjske – leta 1998, 1999 in Prvi glas Gorenjske – 2004, 2005. Na vseh teh tekmovanjih sem bila zelo uspešna – na Glasku sem obe leti zmagala, na Glasu pa sem bila 2004 druga, 2005 pa zmagala. Tako nekako se je začela moja pot. Saj pravijo – najprej začneš na lokalni ravni, potem greš pa naprej.

Poleg petja igraš še kakšen glasbeni inštrument?

Poleg petja igram tudi klavir. Naredila sem nižjo glasbeno šolo. Zdaj, ko gledam za nazaj, bi lahko precej bolje unovčila to, ampak ko si mlad tega ne razumeš, v mojem primeru so pripomogle tudi okoliščine. Izjemno pomembno je namreč, kdo je tvoj profesor, na vseh možnih področjih. Čeprav sem za to najbolj kriva sama. Se pa v zadnjem času spet malo večkrat spravim za klavir in mi je v izjemno, veliko veselje.

Od kod črpaš navdih za svojo glasbo in kdo so tvoji vzorniki?

Navdih črpam iz vsakodnevnih stvari, družbenih problemov in seveda – ljubezni. Vzorniki so predvsem moji starši, v glasbi ga nimam več, oziroma reciva, da je vzornik vsak, ki se ukvarja s takšno glasbo, ki ni ravno mainstream, ampak jim je uspelo. Drugače sem rokerica po duši, to pomeni da obožujem Pink Floyd, Led Zeppelin, The Doors in podobne.

Avtor fotografije: Brane Vidan, Na fotografiji: Nina Bauman

Trenutno si pri zelo znani slovenski skupini Panda, kako to občutiš?

Občutim izjemno veselje, da so me sploh vzeli medse. S fanti se izjemno razumem, tista prava kemija je vedno prisotna, kar pa je za ustvarjanje najbolj pomembno. V teh štirih letih, sem se tudi zahvaljujoč njim, izjemno veliko naučila, dobila ”kilometrino”, skratka dozorela.

Kakšna je bila tvoja življenjska pot, da si prišla do skupine Panda?

Zanimiva zgodba. Leta 2012 je Panda izgubila svojo četrto pevko – Sašo Danilov, in me je pravzaprav mami opozorila na to, saj je Panda izjemno kvaliteten band. In sem izbrskala telefonsko številko Andreja Pompeta (glava skupine) in se dogovorila za avdicijo. Potem pa so razpisali avdicijo preko poznanega spletnega portala. Na avdiciji je bilo osem finalistk, med njimi tudi jaz, ampak so se takrat odločili za drugo pevko – Saro Petrovčič. V začetku leta 2014 pa so me poklicali, za sodelovanje na dveh projektih, ampak so me kmalu vzeli za svojo. Moram priznati, da sem jim za to globoko hvaležna.

S katero slovensko založbo sodelujete?

Smo v samozaložbi.

Pišeš tudi tekste in glasbo za skupino Panda?

V zadnjem letu sem se lotila tudi pisanja besedil, mogoče pride na vrsto tudi glasba, saj imam izjemno veselje in bi mi bilo v čast, da naredimo tudi nekaj ”mojega”. V prihodnosti zagotovo.

Imaš poleg skupine Panda, še kakšne druge glasbene projekte?

Sodelujem še na mnogih projektih, z zanimivimi glasbeniki. Najprej moram izpostaviti Miho Plantariča, izjemen kitarist, s katerim sodelujeva že lep čas, sodelujem tudi z Markotom Kapitanom, Aleksandrom Arsovim in nazadnje s skupino Vertikal, s projektom ki se ga izjemno veselim.

Kako doživljaš v svojem privatnem življenju medijsko pozornost?

V Sloveniji slava ni tako velika kot recimo na drugih tujih trgih, tako da se mi ni treba s tem tako ukvarjati, kot bi se lahko drugje.

Ti glasbeno ustvarjanje, snemanje, nastopi vzamejo kar precej časa?

Precej časa porabiš da, ampak mi je v veliko veselje, v bistvu je to moje življenje, moj svet, kjer mi ni žal niti ene sekunde, ki sem jo kdajkoli za to porabila.

S čim se ukvarjaš še poleg glasbe?

Sem diplomirana politologinja, manjka mi samo še magisterij.

Avtor fotografije: Nina Bauman, Na fotografiji: Nina Bauman

Kakšna je formula do uspeha do katerega si prišla?

Delo, delo in še enkrat delo. In naučila sem se še to, da ne smeš nikoli in nikdar obupati.

Kaj bi nam povedala čisto na koncu najinega intervjuja, mogoče kakšno zanimivo misel?

Sanje se lahko uresničijo, samo vztrajati je treba. In biti to kar si. Pristnost ljudje takoj začutijo.