Piše: Andrej Lutman
Obljuba brez dolga
Lev Detela: Obljubljena dežela; založba Ved, Ljubljana, 2017.
Navedek z zadnje strani ovitka: „Toda morda moramo najti OBLJUBLJENO DEŽELO najprej v naših srcih.“
Na sprednji strani ovitka oziroma na knjižni naslovnici pa se pobliskava spodnji del Meseca nad puščavo.
Mesec in srce sta gibali tako telesa kakor tudi Zemlje, ki je tretje lebdeče vesoljno telo v osončju in v Sončevem vetru, in kakor srce poganja kri, poganja Mesec Zemljino vodovje. Oboje, srce in Mesec, na označevalnem nivoju predstavlja par, s katerim je določen naslov knjige. Obljubljena dežela je že tako pogovorna podoba, ki je skoraj izgubila prvoten pomen in postala podoba za vsakršno tavanje in popotovanje in iskanje in vračanje in osvajanje, da ji je težko še kaj dodati, pa čeprav predstavlja nekaj neopredeljivega. A pesnik išče dalje.
Potuje, kot je potoval Lev Detela in si na različnih krajih zapisoval in izpisoval pesmi, jih opremil z opombami, ki dajo vsaki pesmi ali sklopu njih zgodovinsko ozadje oziroma vpetost v dogodke same, kar se kaže s tem, da določen dogodek pesnik zasluti ali pa se z njim in s pesmijo uglasi.
Lep primer tega je pesem z naslovom Dvanajst bogov, katere osnutek je, kot pravi opomba, nastal v pivnici z imenom „l2 gods“ na otoku Krfu. Tretja kitica te pesmi se konča tako: „Bogovi igrajo tarok. / Dan se vrti v norem ritmu. / Vino se spreminja v kri.“
Prav značilnost za celotno zbirko je to pesnikovo početje, da v vsako pesem porine, kar zarije plast pomena, ki je posmeh zgodovinskim ali pravljičnim pojavom, vezanim na kraj, oziroma je istočasno tudi izbruh pesnikove svobode ali vsaj osvobojenosti od kraja, kjer se nahaja, in dogodkov, povezanih z njim, saj pesnik ve, da kmalu spet odpotuje, se preseli, začne novo pesem na novem kraju.
Za izpostaviti: pesniški ciklus, ki je naslovil knjigo, je prinesel pesniku prvo nagrado na literarnem natečaju tržaške revije Mladika.
Ta pesniški snop je deset pesmi, nedvoumno naslovljenih k področju v azijskem delu Egipta, kjer je pradavni suženj, prerok, razlagalec sanj in morda tudi čarovnik Mojzes občeval s svetim in kjer se še danes nahaja najstarejši krščanski samostan. Kot mnoge druge v zbirki so tudi te pesmi brez ločil ali velikih začetnic; kot bi bile vklesane v kamen, v belino knjižnega lista.
Lev Detela: Foto: arhiv L.D.
Za vzdušje pesniške obljubljene dežele lahko poskrbe vrstice, ki končajo 5. pesem: „… poučuje da bog je skrivnostna energija / za dobra dela in za mir zato je eksplozija svarilo in namig / da je potrebna nova sila za boljši svet in drugi čas in vera / v dobra sveta opravila za kar molimo menihi tu vsak dan“.
Lev Detela je uspel v pesmi vdelati pomenske odtenke, ki sicer spominjajo na potrošniško plat popotovanja: izletništvo ali celo turizem. A dodal jih je s pretanjeno mero okusa, pa je zbirko z naslovom Obljubljena dežela kaj zlahka za pripoznati za vodič na nikoli začeto in nikoli končano pot.
Andrej Lutman