Vlado Pivec OBEŠENEC

Razrit kolovoz, precej zaraščen s šopi trave in nizkimi grmički, se je od glavne ceste odcepil na veliki, samotni jasi. Samo domačini so vedeli, da se po njem skozi gosto grmovje da priti do travnatega pobočja, ki je strmo padalo daleč dol do reke. Tja bi verjetno zelo poredko kdo zašel, če ne bi sredi trave rasla košata češnja. Očitno ji je lega zelo ustrezala, saj se tudi najstarejši domačini niso mogli spomniti, da katero leto ne bi bila polna debelih plodov.

Tako je bila pot do tja spomladi zelo obljudena, v ostalih letnih časih pa skorajda ni bilo človeka, ki bi šel po njej. Morda kdaj kakšen lovec ali zaljubljen parček, ki se je želel skriti pogledom. Zato tistega poletnega dne nihče ni mogel opaziti, da na eni od češnjinih vej visi na vrv obešen pes.

Bil je precej velika žival, temno rjave barve, s skoraj belo dlako po prsih. Iz ust mu je molel jezik, oči pa je imel na široko odprte. Vrv je imel zavezano okoli vratu, drugi del pa je bil zamotan okoli spodnje veje. To vejo so spomladi uporabljali tisti, ki so plezali na razkošno obloženo češnjo, zdaj pa se je nekoliko upogibala pod težo obešenega. Veter je pozibaval psa, ob tem pa se je slišal tihi zvok drgnjenja vrvi ob les in brenčanje muh.

 

xxxxxxxxxxxxxxxx

 

Samo je preskakoval po več stopnic in ob tem požvižgaval. V veži se je še enkrat pogledal v ogledalo in se zadovoljno nasmehnil. Luškan si, ni čudno, da je Mimi očarana, je samozadovoljno pomislil in stopil na ulico.

»Kam pa tako hitro, stari?« Skoraj se je zaletel v Iztoka, ki se je pravkar vzpenjal po stopnicah proti vhodu. Le kje se je prav on vzel v tem trenutku? Kaj počne tukaj?

»Eeee, ven grem. Na obisk,« je zajecljal in ob tem pokazal na steklenico vina, ki jo je nosil pod pazduho.

»Malo boš moral prestaviti ta svoj obisk. Te šef ni poklical?«

»Nihče me ni klical. Kaj pa se je zgodilo?«

»Obešenca imamo tam zgoraj na Griču.« Iztok je z roko pokazal nekam tja proti zahajajočemu soncu.

»Obešenca? To je posel za vas policaje, kaj imam jaz s tem?«

»Pes se je obesil.«

»Ej, ne me zezat, nisem razpoložen za takšne finte. Mudi se mi, malo že zamujam.«

»Ne zezam se, res je tam obešen pes. Na drevesu. Jaz bi tudi moral biti drugje, ne samo ti. Danes je letna konferenca karate kluba, pa se moram namesto tega preganjati tukaj naokoli in iskati tebe, da bo šel z menoj. Poleti nas je malo v službi, saj veš. Dopusti, pa to. Komandir ni imel nikogar drugega, zato je pač poklical mene.« Ni bilo videti, da bi bil posebej žalosten zaradi tega. »Ti si edini veterinar, ki je na voljo, ostali so zasedeni.«

Samo ni mogel verjeti. Kakšna smola! Pa ravno danes, ko je Mimi sama doma in bi gotovo naredila prijeten korak naprej v njunem še mladem razmerju. Živčno je pogledoval naokoli in iskal kakšen izgovor, kakšno rešitev. Iztok ga je samo smehljaje opazoval.

»Daj no, saj to ni konec sveta. Če se hitro odpeljeva, bova v dobre pol ure gori. Pogledava zadevo, malo poslikava, odveževa onega reveža, ga spraviva v vrečko in spakirava v prtljažnik, potem pa nazaj v dolino. V manj kot dveh urah sva lahko nazaj. Ravno pravi čas, da jaz pridem na zabavo v klubu. Tega ne bi rad zamudil, po konferenci so vsako leto hude žurke. Ti pa tudi še ne boš prepozen za obisk. Pokliči in javi, da boš zamudil. Zapisnike in ostale formalnosti bova pisala jutri.«

Samo je videl, da res ne bo druge rešitve. Jezno je izvlekel telefon iz žepa in se obrnil nekoliko proč, da Iztok ne bi videl, kaj bo napisal v sms. Bilo je le nekaj stavkov o nujnem primeru in o tem, kako komaj čaka, da jo bo stisnil v objem. Iztoka ni omenil. Med pisanjem je premišljeval ali bi kazalo poklicati šefa in se pritožiti, ampak uvidel je, da najbrž ne bi imelo nobenega smisla. Tudi sodelavci ne bi ravno z veseljem sprejeli tega izogibanja dolžnostim. Vsakdo od njih je imel že kdaj takšno smolo, da je moral v prostem času opraviti kaj nujnega za službo. Ko je končal s pisanjem smsa, je nastavil telefon na tiho.

Iztok je med tem že šel proti avtu, ki je stal nekaj metrov proč na prostoru za invalide.

»Ne bom rabil svoje torbe?«

»Pusti zdaj še torbo. Tiste svoje čarovnije lahko s truplom počneš jutri. Vzrok smrti, pa to. Danes bo že pretemno. Greva zdaj, kaj se obiraš.«

Samo je prisedel in položil steklenico z vinom na zadnji sedež. Med cviljenjem gum sta se odpeljala.

»Zakaj pa ne greva s policijskim avtom? In zakaj nisi v uniformi?«

»Eh, če bi moral po avto, bi mi to vzelo dodaten čas. Bil sem v mestu in če bi šel domov še po uniformo, bi se spet zamudil. Bodi mi hvaležen.«

»Ja, hvaležen sem ti pa res,« je zadirčno odgovoril Samo. »In tema bo tudi kmalu, kako bova pa kaj videla?«

Iztok je stegnil roko za zadnji sedež in izvlekel precej veliko svetilko.

»Tale bo dovolj. Probaj, boš videl.« Samo ni pokazal kakšne posebne želje za preizkus. »Daj no, probaj. Česa takega še nisi videl.«

Samo je z vzdihom prižgal luč in presenečeno vzkliknil.

»Mater, to pa je luč! Kaj luč, reflektor. Kakšne baterije pa ima tale stvar? Sveti, kot bi bila priključena na vtičnico.«

»Mali akumulatorček. Sveti dve uri, vedno enako močno. Super je, angleška roba. Prejšnji teden smo jih dobili.«

Drvela sta skozi predmestje. Gume so cvilile v vsakem ovinku in Samo se je vedno močneje oklepal ročaja na vratih. Policaji si lahko privoščijo takšno dirkanje, je pomislil, mene bi pa takoj opičili za cel kup denarja. Sonce je bilo tik nad obzorjem. Tale bedak sploh kaj vidi? Še trdneje je zgrabil za ročaj in upal, da Iztok tega ni opazil. Pred njim pač ni želel pokazati šibkosti in strahu.

Zunaj mesta je postala vožnja enakomernejša. Na cesti je bilo v mraku precej ljudi, peš in na kolesih. Zdaj, ko je popustila dnevna pripeka, so prilezli iz senčnih skrivališč. Iztok je vozil z eno roko, drugo pa je imel malomarno položeno na naslon. Videlo se je, da je izkušen voznik in Samo se je počasi nekoliko sprostil. V trebuhu pa je še zmeraj čutil pritisk, pa ne zaradi vožnje.

»Kaj pa je tako posebnega na tem psu, da ni moglo počakati do jutri?«

»Veze in poznanstva vrtijo ta svet, dragi moj,« se je zasmejal Iztok. »Poznaš mesarja Krajnca? Spodaj iz vasi pod Gričem?« Samo je molče prikimal. »Normalno da poznaš, saj veliko delaš pri njemu. No, pes je njegov.«

»Žiži?« je presenečeno vprašal Samo. »Kdo hudiča bi pa temu staremu cucku hotel kaj žalega? Prej bi pričakoval, da bo kdo obesil tistega, ki mu je dal takšno butasto ime.«

»Saj. To je ravno nenavadno. Nekdo ga je spravil iz vasi gor na Grič in ga obesil na vejo. Ljudje so res bolniki, a ne? Ne vem, kdo ga je potem našel v tisti goščavi, pozabil sem vprašat, preveč sem bil jezen, ko so me poklicali. Krajnc je seveda takoj javil mojemu šefu. Menda sta bila skupaj v vojski. In tako sva midva zdaj tu, namesto na luštnem.«

Peljala sta se navzgor po ovinkasti cesti skozi gozd. Iztok je na križišču zavil na levo.

»Bova šla raje po tej strani, da nama ne bo treba voziti skoz vas. Razdalja je ista, samo manj ljudi je na cesti.«

Sonce je že zašlo in pod drevesi je bila tema. Pričel je pihati veter, ki je postajal iz minute v minuto močnejši. Veje so se pripogibale, iz gozda pa je nosilo listje. Ko se je cesta obrnila proti vzhodu, sta videla bliskanje.

»No, zdaj pa še to, jebela. Na koncu naju bo še pralo.«

»Ne bo, ne. Nevihta je še daleč. Ko bo začelo deževati, bova že končala. Saj sva že precej blizu, še kakih deset minut.«

»Poznaš te kraje?«

»Ja, seveda. Moj stric je nekoč živel tu zgoraj. Zdaj je že pokojni. Priženil se je sem enkrat po vojni. Večkrat sem bil na obisku, ampak tega nimam v najboljšem spominu.«

»Zakaj pa ne?« je Samo pokazal vljudno zanimanje, čeprav mu ne bi moglo biti bolj vseeno, kakšne težave  je imel Iztok kot otrok.

»Stric je bil v redu, ampak njegova žena je bila pa hudičeva bližnja sorodnica.« Na glas se je zakrohotal. »Česa takega ne vidiš vsak dan. Taka majhna, debelušna ženska, imela je lepe lase in prijazne oči. Če bi jo le gledal, bi ti morala biti všeč. Ampak ko je odprla kljun, je bilo iluzije konec. Preklinjala je in zmerjala, ne glede na to, s kom se je pogovarjala. Slišal sem, da je še župnika brez problema poslala v pm. Ko sem bil prvič na obisku, sem bil star menda štiri leta ali nekaj takega. Šele prišli smo in stari so se še rokovali, ko sem zagledal mačko. Ležala je v senci in si lizala tačke, spomnim se, kot bi bilo danes. Normalno je, da sem se takoj hotel igrati z njo. V mestu smo živeli v garsonjeri in nismo imeli nobenih živali. Ko je  baba to videla je začela kričati na mene, nikoli ne bom pozabil: prekleti jebeni smrkavec, pusti to kurčevo garjavo mačko na miru. Živa resnica, nič ne pretiravam. Mamo bi skoraj kap. Ata se je moral obrniti proč, da se ne bi videlo, kako se smeje, ker bi mama sicer čisto popenila. Stric pa je stal tam kot kup nesreče in ni vedel, kaj naj. Ostali smo še kakšno uro, potem pa jo odkurili dol po hribu na avtobus. Mama je govorila, da je tja ne bo nikoli več. Ampak ko smo čez kakšno leto kupili avto, sva se s fotrom precej pogosto na skrivaj odpeljala gor. Stari je imel strica rad. Pa njegov šnops tudi. Vedno sem moral sveto obljubiti, da ne bom mami ničesar povedal. Do dneva današnjega ne ve za te obiske.«

Oba sta se smejala, Iztok je moral še nekajkrat ponoviti tisto preklinjanje. Med smehom sta prišla na cilj in se odpeljala nekaj deset metrov predaleč.

»Nima veze, od tukaj naprej morava tako ali tako peš.«

Šele ko sta stopila iz avta, sta občutila, kako močan je v resnici postal veter, a bilo je toplo in ni ju preveč motil. Iztok je oblekel suknjič, poln žepov in vzel luč.

»Kaj pa boš s to suknjo? Te zebe v tej vročini?«

»Ma ne, tu imam pripomočke.« Potrepljal se je po največjem žepu. »Nož, kuli, beležko, pištolo.«

»Pištolo? Kaj pa boš s pištolo?«

»Pravi policaj ne gre nikamor brez nje. Nikoli ne veš. Mogoče je tisti kreten, ki je obesil psa, še vedno kje tu blizu. Za vsak slučaj bom vzel še malo večji nož.«

Iz prtljažnika je potegnil pravo mačeto v toku in si jo pritrdil na pas. Samo se je prestrašeno ozrl na temno grmovje, ki se je upogibalo v vetru in ni vedel ali misli Iztok resno ali se le šali. Zabliskalo se je in zagrmelo.

»Beži no, ta je že zdavnaj kje daleč proč. Kdo pa bo zunaj v takem vremenu. Zakaj pa ne vzameva vreče, da bova dala psa noter?«

»Greva najprej pogledat in izmerit pokojnika. Bom skočil potem nazaj po vrečo, ko bom vedel, kako veliko rabim.«

Samo je le skomignil in odšla sta po potki. Na začetku je Iztok hodil spredaj in svetil na pot. Samo ni dobro videl, zato sta zamenjala. Zdaj je bilo bolje, kljub temu pa hoja po zaraščeni stezi ni bila preprosta.

»Ne jamraj,« je skozi bučanje vetra zavpil Iztok. »Pomisli, kako se je matral tisti, ki je moral nositi psa tule skozi.«

Samo se je počutil zelo neprijetno in mu zato Iztokovo duhovičenje ni bilo prav nič smešno. Poleg tega se mu je odvezal čevelj.

»Daj, posveti malo, da si zavežem vezalke.«

Ustavila sta se in Samo je pokleknil ter se trudil z vezanjem.

»Kako pa tako točno veš, kje je pes?«

»Krajnc je rekel komandirju, da visi na češnji na travniku. Tisti, ki smo tukaj bolj domači, natančno vemo, kje je to. Takih češenj zlepa ne najdeš, to mi lahko verjameš. Ko dozorijo, si jih še zdaj grem kdaj pa kdaj natrgat. Res so dobre. Ni več daleč, morda kakih sto, sto petdeset metrov.«

Odpravila sta se naprej. Samo je postajal vedno bolj živčen. A ni Iztok rekel, da je čisto blizu? Zakaj hodita tako daleč?

»Še ne bova prispela? Hodiva že celo večnost.«

»Ustavi se, ti bom pokazal,« je odgovoril Iztok. Zaradi vetra in šumenja rastlinja je govoril zelo glasno. »Počakaj na bliskanje, pa boš videl.«

Ugasnil je svetilko in stala sta v temi. Zabliskalo se je. Na svetlem ozadju sta zagledala travnik, silhueto košatega drevesa in obešenega psa, ki se je močno pozibaval v vetru. Samo se ni imel za bojazljivca, a prizor je bil grozljiv in zadrgetal je po celem telesu. Na srečo se je svetilka spet prižgala, trenutek preden bi zavpil od strahu.

»Ni prijeten pogled.« Iztok je z levo roko usmeril svetilko nekoliko vstran, zato je Samo lahko dobro videl, da ima v desnici mačeto. »Sicer si pa ti navajen na obešene pse, a ne?« Premaknil je mačeto tako, da se je dotikala vrhnjih gumbov na Samovi srajci. Samo je stal s povešenima rokama, čisto pri miru in sploh ni razumel, kaj se dogaja. Od strahu ob pogledu na ostro rezilo, ki se je skoraj dotikalo njegovega vratu, se ni mogel premakniti, govoriti pa tudi ne.

»Odpri te gumbe,« je pokazal Iztok z mačeto. Gledala sta se v oči. Zdelo se je, da se je tudi veter nekoliko umiril.

»Kaj ti pa je, se ti je čisto odpeljalo,« je izdavil Samo. »Kaj noriš s to sabljo, saj me boš še porezal.« Pa ni nič pomagalo, mačeta se je dotaknila njegovega grla.

»Odpri gumbe, ti pravim!«

Samo je odprl najprej zgornji gumb, ko se je lotil naslednjega, pa se je spomnil, kaj ima obešeno okoli vratu. Roka se mu je ustavila.

»Nič se ne obiraj, baraba. Ne čakaj na to, da ti jaz pomagam s tole mačeto. Ne bo prijetno.«

Samo je odprl še dva gumba, potem pa vdan v usodo spustil obe roki. Iztok je z mačeto izpod srajce potegnil verižico. Kot bi nebo želelo prispevati k dramatičnosti trenutka, se je zabliskalo, nekaj sekund za tem pa še močno zagrmelo. Nevihta je bila vse bližje. Obesek verižice se je zalesketal na svetlobi svetilke. Bil je majhen, temnorjav psiček z belim trebuhom.

»Glej no glej, še en obešen pes. Zelo zanimivo, kdo bi si mislil,« je z nasmeškom na licu počasi govoril Iztok. »Ne bi verjel, da sta dva taka na svetu. Enega sem namreč dal posebej izdelati pred leti za mojo Mimi. Bil je darilo za prvo obletnico poroke. Le kje si ti dobil tega?«

Samo je samo molče stal in trepetal v toplem vetru. Bi moral kaj reči, je premišljeval. Ne, za sedaj bo bolje molčati. Od vsega, kar se je dogajalo, je razumel le to, da Iztok ve. Ve, da mu je Mimi dala to prekleto verižico, ko sta se zaljubila. Povedala mu je tudi, da jo je dobila v dar od svojega moža. Takrat se mu je to zdelo zabavno. Dvigovalo mu je samozavest, ker se spušča v razmerje z ženo največjega mačo tipa v celem mestu. Zdaj pa je bilo to vse, samo zabavno ne.

Iztok je posvetil proti drevesu. Pes se je zibal nekoliko manj, saj ni več tako močno pihalo.

»Tam na veji je še nekaj prostora. Kaj, ko bi še tebe obesili nanjo? Ampak morda bi bil Žiži užaljen, ker ob njem visi takšen mali pizdun, ki zapeljuje tuje žene.«

Bliskovito je stegnil roko in strgal verižico z vratu. Samota je zaskelelo in zgrabil se je z rokama za vrat.

»Spusti tace nazaj dol!« je zarenčal Iztok. Verižico je spravil v enega od naprsnih žepov. »Glej, takole bova. Srčno rad bi si vzel čas in te s tem rezilom počasi rezal na koščke, da bi se lahko pokesal za svinjarijo, ki si jo napravil. Ampak kmalu bo nevihta in zaradi takšne smeti, kot si ti, ne želim biti moker. Lahko si mi hvaležen za to.«

Samo je spoznal, da je skrajni čas, da nekaj ukrene.

»Glej, Iztok, ne bom tajil, da sva si z Mimi všeč. Ampak do zdaj sva se samo nekajkrat dobila. Malo sva se pogovarjala, kakšen poljubček se je zgodil. Nič drugega. Bog ne daj, da bi misli, da sva šla v posteljo. Kje pa.«

»Mogoče res nista šla v posteljo, ampak danes bi to naredila, a ne? Danes je bila prilika. Danes bi bil jaz celo noč na zabavi, vidva pa bi prižgala svečke, odprla tisto buteljko in potem bi …« Iztok je utihnil in se sklonil naprej. Bil je visok skoraj dva metra, imel je krepko čez sto kil natreniranih mišic in Samotu je bilo jasno, da nima nobenih možnosti.

»Ne, Iztok, glej, nič nepopravljivega se še ni zgodilo, pozabimo na vse skupaj. Obljubim ti, da se nikoli več ne bom niti približal tvoji ženi, kaj šele spregovoril z njo. Daj, saj se vendar poznava že celo večnost, saj veš, da nisem baraba. Samo zaneslo me je, opravičujem se. Mimi je tako lepa ženska, lahko si ponosen. Mimi je …«

»Zaveži, baraba! Nič nepopravljivega? Nepopravljivo je že to, da si položil svoje umazane tace nanjo. Seveda se poznava že dolgo, zato pa je še toliko hujše to, kar si naredil!« Govoril je vedno bolj razburjeno in Samota je grabila vedno večja panika. »Ne bom izgubljal časa s tabo. Ker sem, za razliko od tebe, pošten človek, ti bom dal na izbiro. Lahko se lepo sam obesiš na vejo tam poleg psa, ali pa popiješ tale strup in mirno crkneš.« Iz žepa je potegnil stekleničko, do polovice napolnjeno s tekočino in jo položil na tla pred seboj. V svetlobi svetilke je bila videti prozorna in prav nič smrtonosna.

»Kaj pa govoriš, človek,« je jecljal Samo. »Ne bodi no neumen, kaj pa počneš. Ne morem se vendar kar ubiti. Saj nisem naredil ničesar hudega. Vse skupaj so le malenkosti.« Iztok ga je samo gledal. »Jaz bom mrtev, ti pa si boš uničil življenje. In Mimi tudi. A misliš, da te ne bodo dobili?«

»Nehaj čvekati, nič ne bo pomagalo. Ni več poti nazaj. Žižiju sem dal le nekaj kapljic tega strupa in se je v trenutku stegnil. Če spiješ, boš v nekaj minutah pokojni. Na Madžarsko sem šel tole kupit. S takšnim strupom veterinarji uspavate živali, ki jim ni več pomoči. Ali tiste, ki so odveč, tako kot ti. Tip, ki mi je prodal tole flaško, je rekel, da zadostuje za čredo konj. Lahko si brez skrbi, ne boš se dolgo matral. Lahko pa probaš z vrvjo, če ti je to ljubše.«

»Ampak …«

»Nič ampak!« Z roko, v kateri je držal mačeto, ga je zgrabil za ramo in ga potisnil na kolena. Mačeto mu je prislonil na grlo in pritisnil. Samo je začutil tanek curek krvi. Rezilo je bilo ostro kot britev. »Niti ne pomisli na to, da bi mi lahko pobegnil,« je sikal Iztok in potrepljal po enem od žepov. »Še preden bi naredil tri korake, bi te s tole pištolo z lahkoto ustavil. Nisem dober le v karateju, tudi na strelskem prvenstvu sem zmagal. Kako torej? Vrv ali strup?«

Samo je lovil sapo. Misli so mu panično divjale. Še uro nazaj je bil poln življenja, navdušen nad tem, kar ga čaka, zdaj pa je tukaj, bogu za hrbtom, na kolenih pred tem manijakom. Saj nima še niti štirideset let, ne more vendar kar umreti. In kakšna izbira je to, vrv ali strup.

Mačeta se mu je še bolj zarila v kožo. Kapljice krvi so tekle po svetlem rezilu in kapljale na travo. Vedel je, da je rana za zdaj zgolj površinska, a če bo šlo tako dalje, kmalu ne bo več. Spet je zabliskalo in s kotičkom očesa je videl nihajočega se psa in stekleničko, ki je ležala na tleh pred njim. Zagrmelo je z vso silovitostjo, ki jo zmore poletna nevihta. Kot bi to v njem nekaj prelomilo, je zgrabil stekleničko, potegnil majcen čepek iz nje in na dušek spil tekočino.

»Tako, jebemti! Tako! Crknil bom, ampak tudi tebe bodo že jutri dobili in upam, da boš do smrti gnil v arestu! Prekleti morilec! Pojdita k vragu ti in tista tvoja Mimi!« Divje je nekaj trenutkov gledal Iztoka, potem pa se obrnil, naredil tistih nekaj korakov do češnje, sedel in se z hrbtom naslonil na deblo. »Izgini, prasec, da te ne vidim več!«

Iztok je počasi obrisal mačeto na šopu trave ob svojih nogah, potem pa se brez besed obrnil in odšel nazaj proti avtu. Ko se mu je zazdelo, da še ni predaleč in da bo svetloba še segla do drevesa, je posvetil nazaj. Samo je sedel, kjer ga je pustil. Ni mogel videti izraza na njegovem licu, zdelo pa se mu je, da skozi veter sliši jok.

 

Xxxxxxxxxxxxxxxx

 

Ko je prišel do avta, so pričele padati prve kaplje toplega dežja. Slekel je suknjič in ga skupaj z mačeto vrgel v prtljažnik. Bil je čisto miren in iz trenutka v trenutek boljše volje. Le cmeri se, baraba, si je mislil. Zaslužil si si še kaj veliko hujšega.

Še zadnjič je v svetlobi bliska pogledal proti poti, po kateri je pravkar prišel. Nikoli ne veš, morda bi Samo lahko prišel na neumno idejo in mu sledil. Ni bilo nikogar.

Odpeljal je naprej po cesti. Tokrat bo šel skozi vas. Lepo počasi, nikamor se mu ne mudi. Deževne kaplje so padale zmeraj močneje, a ko je pripeljal čez vrh hriba, jim je očitno za nekaj časa ubežal. Le veter je pihal in pihal.

Vozil se je po ovinkih navzdol skozi gozd in se smehljal. Pred seboj je zagledal prve luči v vasi. Le še en ovinek, pa bo videl tudi Krajnčevo mesarijo. Pred ovinkom je ustavil avto in stopil ven. Svetloba avtomobilskih luči je osvetljevala nekoliko poteptan rob ceste, kjer je zjutraj našel ob cesti ležečega mrtvega Žižija. Nekdo je očitno prehitro pridivjal skozi ovinek in povozil ubogega, naglušnega psa. Pogledal je naokoli ali je možno kje najti kakšne sledi. Ni bilo videti kaj posebnega, le nekaj drobcev nečesa rdečega. Barva? Morda. Morda pa tudi ne. Kakorkoli, v naslednjih dneh bo pozoren na poškodovane avte, še posebej na rdeče. Našel bo to barabo.

Dež je pripotoval do vasi. Padle so prve kaplje. Počasi bo treba oditi. Vzel je steklenico vina z zadnjega sedeža in jo odprl z odpiračem na nožu. Dvignil jo je v pozdrav: na zdravje, Žiži in hvala, izpil nekaj dolgih požirkov, ostanek vina pa zlil na kraj, kjer je zjutraj ležal ubogi pes. Steklenico je vrgel v gozd in se počasi odpeljal.

Padalo je vedno močneje, on pa je užival v čisto počasni vožnji. Oni barabi zgoraj na hribu gotovo ni prijetno, je veselo premišljeval. A najbrž ima v mislih mnogo drugih stvari, ne dežja. Morda se mu je že posvetilo, da ni spil strupa, ampak navadno slano vodo. Morda preklinja in že kuje maščevanje, ki ga nikoli ne bo. Iztok je bil miren. Samo mu nič ne more. Naj gre na policijo povedat, da ga je pustil na dežju, ker se je spečal z njegovo ženo? Naj tvega, da se mu bo smejalo celo mesto? Naj pove, da je spil vodo in mislil od tega umreti? Naj ga prijavi za tisto prasko na vratu? Ali za to, ker mu je grozil s pištolo? Nihče ga ne bo resno jemal, saj orožja sploh ni imel pri sebi, vedno ga je puščal v službi. Naj ga ovadi, ker je obesil mrtvega psa? Ne, nič mu ne more!

Počasi se je peljal skozi bobnečo nevihto proti mestu. Vključil je radio. Glasba je bila vesela, primerna poletju.

Leave a Reply