Piše: Tanja Jerebic

Pred časom sem všečkala Facebook stran z zanimivimi video vsebinami, ki so me, kot sem kasneje z grozo opazila, nagovorile izven konteksta, ki so ga zastopale. Gre za sklop video posnetkov, ki slovenske državljane nagovarjajo na nenavadno inovativen način, to moram priznati, k širjenju kapitalističnih idej in privatnega kapitala pod pretvezo svobode. Seveda zaradi spretne manipulacije iz videoposnetkov dolgo ni bilo moč razbrati, za katerim grmom tiči zajec. Več kot očitno imajo močno marketinško ekipo strokovnjakov, ki znajo obče škodljivo vsebino s humorjem zapakirati v večno všečen pojem svobode, tako da nagovori vsakega posameznika posebej, naj se jim pridruži v boju za njihovo korist.

Posnetki so objavljeni z namenom pridobiti si javno podporo, ki bi pomagala ustvarjati pritisk na zakonodajalce za deregulacijo trga dela in gospodarstva. Z drugimi besedami zagovarjajo prosti trg, želijo še več svobodnega pretoka kapitala in manj državnih nadzornikov, ki bi jim gledali pod prste, kaj počnejo. Državne regulatorje, kot menijo, bi morala zamenjati privatna podjetja, ki znajo to bolje početi … Po njihovem mnenju bi se z razvojem gospodarstva, ugodnimi davki etc., blaginja slovenskega naroda znatno povečala, kar že sedaj vemo, da ni res. Deregulacija dela močno poveča socialne razlike in razsloji družbo na zelo bogate in na skrajno revne. V resnici želijo, da da država zeleno luč še tršemu kapitalizmu, so za manj delavskih pravic in za še višjo stopnjo revščine, ampak tega ne povedo naravnost.

Z začetnimi videoposnetki se je zlahka istovetil vsakdo izmed nas. So parodija na absurde, ki se nam dnevno dogajajo, ko trčimo ob rob birokracije. Posnetki so zelo banalni, na primer kako mora dober državljan olupiti banano, kako pomežikniti, kako zapreti vrata itd. Zatem so začeli igrati na noto svobode govora, pravice državljanov do svobode osebne izbire itd, že od začetka pa se vleče rdeča nit, da nas država obravnava kot otroke in se po nepotrebnem vpleta v naša življenja, kar do neke mere drži. Noben državljan si ne želi, da mu država z zakoni predpisuje, kaj lahko počne, kaj je dobro zanj, kaj mu škodi in vsi smo radi svobodni. Skupina je svojo kampanjo zasnovala tako široko in razpršeno, da ni človeka, ki mu ne bi stopili vsaj na en žulj, nato pa pokazali s prstom na tistega, ki jih je ožulil.

Sprva sem po spletu iskala, kdo so anonimni avtorji videoposnetkov, ki se zavzemajo za odprt in javen diskurz in pozivajo »člane civilne družbe, akademike, posameznike in nevladne organizacije«, naj se jim pridružijo. Njihov raziskovalni ’inštitut’, ki ima svobodo celo v imenu in se je samooklical za humaniste — v poslovnem imeniku piše, naj bi delovali na področju raziskovalne in razvojne dejavnosti v okviru družboslovja in humanistike — so v resnici skupina profesionalnih finančnih svetovalcev in upravljavci osebnega premoženja, zato niti ni čudno, da si želijo upravljati še z državnim imetjem!

Pred volitvami je njihove simpatične videe zamenjala malce trša retorika, ki se mi na Facebooku ni prikazovala zaradi selektivnega izbora prispevkov; socialna omrežja nam namreč prikažejo le tisto vsebino, za katero program meni, da nam bo všeč. Aplikacija pa mi je takoj prikazala prispevek, s katerim so pozivali k podpisu resolucije, saj večkrat podpišem kakšno peticijo za izpustitev oseb, ki so jim kršene človekove pravice. K sreči sem tekst, ki bi ga morala podpreti, prebrala. S prvim stavkom sem se celo strinjala, z vsakim naslednjim sem bila bolj presenečena in nejevoljna. Tako sem lahko prebrala, da zdravstvena opozorila na cigaretnih škatlicah škodijo blagovnim znamkam in uničujejo intelektualno lastnino. Kar me pri protikadilski gonji še najmanj moti, je morebitna škoda, ki bi jo utegnila utrpeti kadilska industrija zaradi enotne embalaže, motijo me trošarine, ki me udarijo po žepu in predvsem privatizacija zdravstva … Tudi Uber, AirBnB in podobni poslovneži se mi ne smilijo, ker delavce spreminjajo v nizko cenovne sužnje … Menim celo, da bi morala država precej bolj regulirati trg na področju strupene prehrane, plastike, okoljskih problemov, prekarnega dela in minimalne plače. Kapitalisti zastopajo le svoj profit, ideje s katerimi oglašujejo ukrepe, ki bi ga množil, znajo tako spretno zaviti in ponuditi ljudem, da se ob površnem branju kaj hitro ušteješ in jim pritrdiš. Jaz jim nisem, upam da jim tudi vi ne boste.