Vlado Pivec POL LETA S STARO VEŠČO

pivec vlAdo fotoNe rečem, da se nisem trudil. Iskal sem njene pozitivne strani, se prepričeval, da je vse skupaj samo faza in da se bo sčasoma spremenila. Na kakšen lep, sončen dan, sem se uspel za nekaj ur celo prepričati, da je to res. Pa ni trajalo dolgo. Ni druge rešitve. Moral jo bom spraviti s tega sveta!

Na najbolj mrzel februarski dan je odkrila pivo. Telefonirala mi je zgodaj zjutraj, ko sem še spal. Potreboval sem celo minuto ali dve, da sem našel telefon in ob tem preklinjal, ker sem ga prejšnji večer pozabil izklopiti.

»Pivo, dragi moj. Piiiivooo! Nisem ga pila že leta, zdelo se mi je, da mi ne paše. Sinoči pa sem bila pri Jelki. Saj veš, kozmetičarki.« Le zakaj hodi to strašilo h kozmetičarki? »Za darilo je dobila kišto piva različnih vrst. Vsaj dvajset vrst, si lahko misliš? Nisem vedela, da se jih dandanes pri nas dobi toliko. Nekoč so bile le dve ali tri vrste, se spomniš? Poskusili sva vsakega požirček in lahko mi verjameš, da sem bila čisto navdušena. Še spala sem odlično, prvič po dolgem času. Pridi, vse ti moram povedati.«

Kako za vraga lahko nekdo, ki ima čez sedemdeset let, odkrije nekaj, kar je povsod in kar pozna vsak? Mira je bila takšna. Nekajkrat na leto se je navdušila nad čim, potem pa s tem utrujala vse okoli sebe. Ni imela kakšnih pristnih prijateljev, bolj znance. Ti so se ji na vse mogoče načine izogibali, če so le mogli. Preostal sem ji torej v glavnem le jaz, bedak, ki ji, kdo ve zakaj, ni mogel ničesar odkloniti. Tisočkrat sem si že rekel, da bom poslal k vragu njo, njene evforije, njeno s pohištvom natrpano stanovanje, gnusno debelo mačko in krzneni plašč, ki ga je nosila celo zimo in zaradi katerega mi je bilo nerodno hoditi z njo po mestu. A sem iz nekega čudaškega, še meni nerazumljivega razloga, vedno potrpel. Kot bi bil kriv, ker je sama.

Njen mož je bil moj sodelavec. Že res, da sva delala na istem oddelku, a različne zadeve, zato ni bilo potrebe, da bi bila v stiku drug z drugim. Zdelo se mi je, da mi vsaka minuta, ki sem jo v službi občasno vendarle moral preživeti z njim, skrajša življenje vsaj za kak dan ali dva. Bil je neskončno dolgočasen, govoril je počasi, uporabljal je zapletene izraze, tudi najpreprostejše stvari je zakompliciral do neprepoznavnosti. Vedno sem se čudil, kako to, da ga niso že zdavnaj zabrisali iz službe. Bili so pač drugi časi.

Nisva si torej bila blizu, razen ob koncu, ko sva šla skupaj službeno v tujino in je tam v spanju umrl. To je bilo zame eno najbolj travmatičnih doživetij. Hotel v Torinu je bil poln, poleg tega so Italijani nekaj zašuštrali z rezervacijami. Morala sva si torej deliti majčkeno, zatohlo sobico in biti še srečna, da sva jo sploh dobila. Ko sem se končno zvalil na posteljo, onemogel od poti in pogajanj z Italijani, je on pričel počasi zlagati iz svojega kovčka milijon šumečih plastičnih vrečk. Vsako nogavico je imel v posebni vrečki, kakor tudi vse ostale drobnarije, ki jih človek vzame na nekajdnevno službeno pot. Mislil sem, da bo trajalo le kratek čas, a on je prekladal in prekladal, jemal stvari iz vrečk, jih dajal spet nazaj, vmes nekaj godrnjal, šel na stranišče, prišel nazaj, in spet godrnjal. Pod tuš se je spravil, ko je bila ura skoraj polnoč, šele za tem se je končno umiril.

Ko sem prišel zjutraj prišel iz kopalnice, je še spal. No, vsaj mislil sem, da spi. Obdukcija pa je kasneje pokazala, da je umrl le malo za tem, ko je ponoči legel v posteljo. Celo noč sem ležal le meter od mrliča.

Zjutraj sem ga torej poskusil zbuditi, pa ni šlo. Res se mi ni zdelo, da se je karkoli nenavadnega zgodilo, čeprav so mi policaji kasneje to le stežka verjeli. Ker se mi je mudilo na sestanek, sem ga poslal k vragu in odšel v mesto. Šele ko sem se zvečer utrujen vrnil, sem spoznal, da je nekaj hudo narobe. Paničen sem poklical recepcijo in začel se je cirkus, zaradi katerega sem skoraj končal v zaporu. Lahko se le zahvalim naši ambasadi, da se je vse skupaj precej hitro in zame dokaj neboleče izteklo.

Zato sem se počutil  nekako odgovornega za Miro, čeprav ni potrebovala nikogar. Ni imela časa za to, da bi se smilila sama sebi.

 

Prvič sem jo videl na pogrebu. Nisem se želel pogovarjati z njo, kaj naj bi ji pa rekel? Nekaj banalnih besed sožalja ob izgubi človeka, za katerega mi sploh ni bilo žal? A nekdo ji je očitno povedal, da sem jaz tisti, ki je preživel zadnje ure z njenim možem. Po obredu je stopila do mene, se predstavila in z dramatičnim glasom rekla:

»Gospod, ničesar vam ne zamerim!«

Kaj hudiča bi mi pa lahko zamerila, sem se spraševal. Saj nisem ničesar storil. Jaz bi lahko zameril njej, ker mi je podtaknila moža s srčno napako. Kasneje, ko sem jo bolje spoznal, se mi je revež zasmilil. Zanj je bil infarkt najbrž odrešitev.

Ljudje so naju radovedno opazovali. Morda so pričakovali kakšen škandal, a zgodilo se, na veliko razočaranje nekaterih, seveda ni nič. Še danes ni malo tistih, ki jih noben dokaz na svetu ne bo prepričal, da nisem pokojnemu malo pomagal umreti.

Vljudno sem se ji, kdo ve zakaj, zahvalil, nakar me je povabila na kavo v bližnjo kavarno, češ da morava doreči nekaj formalnosti. Kaj je imela v mislih, mi ni bilo jasno niti takrat, in tega še zdaj ne vem, kajti na kavi je klepetala o vsem mogočem, le o pokojniku ne. Obnašala se je, kot bi se poznala že kdo ve koliko časa. Takšen je pač njen način komuniciranja. Čisto me je potegnila v svoj čudaški svet, iz katerega nisem več znal pobegniti.

Svet se je ji zdel poln zanimivosti, ki jih mora odkriti. Tokrat je torej na vrsti pivo. V mrzlem februarju. Kaj bo odkrila julija, vešča stara? Kuhano vino? Termofor?

 

Že več desetletij let živim sam. Bil sem poročen, a se je v petih letih vse sfižilo. Ne trdim, da nisem bil tudi sam kriv za ta neuspeh, ampak moja bivša žena je bila čisto preveč tiha in mirna. Govorila je zelo malo, njen najpogostejši stavek je bil da, dragi, kar mi je bilo v začetku še všeč. Prijatelji so mi zavidali. Sčasoma me je pričelo dolgočasiti. Bila sva še mlada, pa je najino življenje že postalo takšna rutina, da se mi je hotelo zmešati.

Nekaj let sem zdržal, potem pa je v enem svojih redkih zgovornih trenutkov predlagala, da bi naredila otroka. Ne rečem, da kdaj tudi sam nisem razmišljal o tem, a ko sem to slišal iz njenih ust, sem spoznal, da moram pobegniti iz te zveze, ker bo z rojstvom otroka vse skupaj postalo trajna ječa. Še ko sem ji rekel, da se želim ločiti, ni izustila nič drugega kot da, dragi. Nikoli nisem bil nasilen tip, a takrat me je prijelo, da bi jo kar obrcal.

Le kakšno leto po ločitvi se je poročila z nekim Dolenjcem, baje sta še vedno skupaj. Ne moreš verjeti. Jaz nisem hotel več tvegati. Imel sem kar nekaj ohlapnih zvez, samo toliko, da ne bi pozabil, kako se delajo tiste stvari. Ko je katera od teh žensk samo nakazala, da bi se šla kaj resnejšega, sem takoj ustavil konje.

Mira se ne bi mogla bolj razlikovati od moje bivše žene, pa tudi o kakšni poglobitvi zveze ni nikoli govorila. Zato sem jo pač prenašal, vsaj na začetku.

Predsoba v Mirinem stanovanju je bila že sicer majhna, natrpana z najrazličnejšim pohištvom. Tam je, med drugim, stala po mojem mnenju zelo dragocena omarica, na katero je postavila lončnico. Ko jo je zalivala, je voda velikokrat stekla na leseno ploščo in puščala na njej madeže. Tega nisem mogel niti gledati. Zadavil bi jo, babo hudičevo! Poleg omarice sta bila postavljena dva para smuči. Na eni od smučk je visela plastična mreža, v kateri je bila čebula. Dolgo sem mislil, da jo tam kdo ve zakaj suši ali kaj, potem pa sem jo enkrat potipal in videl, da je narejena iz stiropora. Na tleh ob zidovih je bilo polno kartonskih škatel. Karkoli je že imela v njih, tega ni nikoli uporabljala, ker v vseh letih najinega poznanstva niso bile premaknjene niti za milimeter, na njih pa se je nabiral prah. Zdaj pa sta takoj za vrati stala še dva zaboja piva. Le kje ji je uspelo dobiti pijačo tako zgodaj zjutraj?

»Tisto kavarnico spodaj na trgu odpirajo že ob šestih,« je hlastno pojasnjevala in mahala z rokama okoli sebe. »Šla sem dol in na internetu poiskala takšno trgovino, iz katere ti kadarkoli karkoli pripeljejo na dom. Zelo so bili prijazni, prej kot v eni uri sta prišla mladeniča s tema zabojema. Bila sta zelo luškana, mišičasta, kar pobožala bi ju. Ne zaboja, mladeniča,« je duhovičila in se ob tem smejala na ves glas.

Njen smeh je bil najbrž edina stvar, ki mi na njej nikoli ni šel na živce. Ko se je smejala, je postala skoraj lepa, pojavile so se ji jamice v licih, imela pa je tudi zelo lepe zobe. »Boš videl, piva so suuuper.«

Ni imela svojega računalnika. Preveč seva, je govorila, to bi lahko škodilo mački. Ob tem je imela nenehno prižgan televizor, poleg tega je kar naprej telefonirala. Nikoli mi ni bilo jasno, komu. Na moje ironične pripombe mi je vedno le na kratko zabrusila, da se ne spoznam na fiziko in da gre za popolnoma različne vrste magnetnega sevanja. Koza.

Na njen ukaz sem moral premakniti gajbo s pivom iz predsobe do kuhinje in pri tem paziti, da nisem ničesar razbil. To ni bilo lahko, ker je bil med najrazličnejšo ropotijo le ozek prehod. Vedno, ko sem bil na obisku, sva sedela na trdih kuhinjskih stolih. V dnevni sobi je sicer imela na videz zelo udoben trosed, a na njem je ležal tisti ogabni maček, ki mora imeti svoj mir.

Rad imam hladno pivo, a ne pozimi in ne namesto zajtrka. Ni mi dobro delo, čeprav je bilo okusno. Ko sem se vračal domov, mi je bilo slabo, po zaničujočih pogledih mimoidočih pa sem sklepal, da ne hodim čisto ravno. Gotovo so si mislili, da moram biti hud pijanec, ko sem že ob tej dopoldanski uri nasekan. Prebijal sem se skozi park in nekajkrat je malo manjkalo, pa bi bruhal.

Pri občini mi je nasproti prišla skupina mulcev, najbrž srednješolcev. Smejali so se mi, eden od njih pa je zavpil za mano:

»Ej, stari, za šnops maš dnar, da bi si kupil normalne cote, to pa ne.«

Morda se res oblačim staromodno, ampak saj nisem več mlad. Ko bi bil trezen, bi jim že povedal, kar jim gre, mulariji, tako pa sem le še bolj dvignil ovratnik in se, kolikor se je dalo hitro, opotekal proti domu. Samo upal sem lahko, da me ne bo opazil kak znanec.

 

Kaj naj naredim s to babo? Naj zamenjam telefonsko številko in se potuhnem? Morda bi me nekaj časa iskala, potem pa se navdušila nad čim in pozabila name. In kaj če ne bi? Kaj če bi raje poskrbel, da bi namesto mene izginila ona?

Večkrat sem že pomislil na to, da bi jo odstranil. Da, to je prava beseda! Kar nam je v napoto, pač odstranimo. Vedno je ostalo le pri ideji, ki pa mi je pomagala, da sem vsaj nekaj ur preživel v sanjarjenju o tem, kako lep bi bil svet brez Mire.

Ubil jo bom!

Samega sebe sem presenetil s svojo nenadno odločnostjo. Način bom že našel, saj sem pameten človek. Važno je, da bo problem rešen za zmeraj. Nič več telefonskih klicev ob najbolj nemogočih urah, nič več spremljanja na grozljivo dolgočasna predavanja ali gledališke predstave, nič več prenašanja očitajočih pogledov mimoidočih na njen krznen plašč, nič več poslušanja zgodb o tem, kako se je nekoč celo mesto navduševalo nad njenim dekoltejem.

Metodičen človek sem, zato sem doma vzel list, da bi naredil načrt. Hitro sem spoznal, kakšno neumnost počnem. Nobenih materialnih dokazov! Če bo preiskava, bodo najprej preverili njene bližnje. Vsi so vedeli, da se z Miro veliko družim. Večina teh, ki so naju poznali, je mislila, da sva v zvezi. Če me je kdo kdaj vprašal o tem, nisem vedel, kaj naj odgovorim. Le momljal sem in poskušal spremeniti temo. Zato je veljalo, da sva skupaj. Sicer pa tudi če bi hotel, ne bi znal pojasniti, zakaj se sploh druživa.

Moral sem torej biti še posebej previden. Ves načrt bo nastal in ostal le v glavi. Tehtal sem različne načine. V življenju sem prebral in si ogledal ničkoliko kriminalk. Najbolje bi bilo, ko bi zadevo izpeljal tako, da ne bi bila videti kot umor. V knjigah in filmih to včasih komu uspe. Skoraj uspe. Meni pa mora uspeti popolnoma. Ne želim zadnjih let življenja preždeti v arestu, čeprav ta misel ni bila tako grozna, ko sem pomislil, da bi se je tudi na tak način lahko rešil. Ampak gotovo bi hodila na obiske tudi v zapor.

Najbolje bo, če bom za svoje načrte izkoristil njeno navduševanje. Toda za kaj? Za rastline? Pri nas rastejo tudi takšne, ki so strupene, vendar nisem vedel, ali res delujejo. So pa lahko dostopne. Oleandri so baje zelo strupeni, kristavec tudi, da gob niti ne omenjam. Miro bi morda lahko navdušil za oleandre, a z gobami bi šlo najbrž veliko lažje. Se je v zadnjih letih kdaj zagrela za gobarstvo? Nič takega mi ni ostalo v spominu.

Ni se zdelo težko izvedljivo. Če jo previdno pripravim do tega, da bo nabrala gobe, ji bom lahko podtaknil kakšno, ki jo bo hitro spravila na oni svet. Potrebna bo le potrpežljivost, saj gobe ne rastejo pozimi. Ali pač?

Poiskal sem enciklopedijo o glivah, ki sem jo pred leti dobil v dar od prsate rjavolaske, s katero sva se nekajkrat dobila v njenem bifeju. In v njeni postelji.

Knjige že leta dolgo nisem niti prelistal. V poglavju Čas rasti sem presenečen prebral, da vsak mesec uspeva kakšna goba. Nekatere so imele res krasna imena: nečedna bolgarka, zvegana zamazanka, krvnordeča bradavička in podobno. Bralo se je kot humoreska.

Večina me ni zanimala, saj so bile tako ali drugače užitne. Zanimale so me strupene. Tudi teh rase pri nas kar nekaj. Le zeleno in rdečo mušnico sem poznal tudi na videz. Ni me skrbelo, da ju ne bi našel, vedel sem kje iskati. Toda rasli bosta šele poleti, od julija naprej. Čez več mesecev. Potrto sem spoznal, da bom moral načrt odložiti. A le začasno.

 

Poklicala me je šele čez dobrih štirinajst dni. To ni bilo nič nenavadnega, večkrat je tako poniknila, kar je v meni vedno zbudilo lažno upanje, da je ne bom slišal in videl nikoli več. Zunaj se je med tem otoplilo. Zdaj bo prijalo kakšno od njenih piv. Tudi krzneni plašč je  gotovo že pospravila v omaro, zato mi obisk ni bil tako zoprn kot običajno.

Razočaran sem v predsobi pogrešil zaboja. Imela je že nove igračke.

»Nočem več električnih strojčkov. Kvarijo se in grozno sevajo. Zato sem šla dol na internet preverit, ali se še kje dobijo  ročni mešalniki, mlinčki, stepalniki in ta šara. Veš, da jih je na netu polno? Novih in rabljenih? Pisala sem enemu gospodu s Krasa in danes sem že dobila paket. Ni to krasno? Obljubil je, da mi bo iz Italije zrihtal še ročni pralni stroj, si lahko misliš?«

Vzemi cote, pojdi dol k reki in jih tam operi, baba zmešana, pa boš imela ročni pralni stroj.

Dve uri sva se ukvarjala z analognimi aparati, kot jim je rekla. Če sem bil na poti k njej malce v dvomih ali jo zastrupiti ali ne, so ti dvomi takrat izginili.

 

 

Naslednje dni sem obiskoval knjigarne. Brskal sem, jemal v roke knjige vseh vrst in z ničemer pokazal, da me zanimajo le tiste o gobah. Iskal sem kakšno noviteto, ki je komaj izšla. Vedel sem, da bom slej ko prej našel, saj gredo takšne stvari vedno dobro v prodajo, zato založbe tudi kar naprej tiskajo nove in nove. In sem res.

Ni bila zelo drugačna od drugih, imela pa je tisto, česar starejše izdaje niso imele. Na stojalu pri vhodu je bil namreč zložen kup reklamnih letakov zanjo. Najprej sem odšel čez cesto v papirnico in kupil plastično mapo ter kuverto. Prodajalko sem prosil, naj mi oboje da v vrečko. Nisem želel na kupljenem pustiti kakšnega svojega odtisa.

Na ulici sem si skrivaj nataknil gumijaste rokavice in roke skril v žep. Vrnil sem se v knjigarno. Počakal sem, da se je prodajalka posvetila skupini mladih deklet, ki so hihitajoče kupovale priročnik o spolnosti. Za darilo, so govorile prodajalki. Z orokavičenima rokama sem previdno dal reklamni letak v mapo in počasi odšel. Nihče ni ničesar opazil. Kdo bo pa pozoren na starejšega moškega, ki brska po reklamah? Tudi če bi bil, kaj bi mi lahko očital? Morda le čudaštvo, ker hodim v toplem vremenu naokoli z rokavicami.

Mapo in kuverto sem doma previdno spravil v predal. Naslednjo fazo načrta bom lahko izpeljal šele poleti.

Na moje veliko zadovoljstvo je Mira v začetku maja odšla k sorodnici na morje. Odkar sem jo poznal, je govorila, da bo to storila.  Končno se je res odpravila. Z mačkom vred, za vsaj dva meseca. Soseda ji bo med odsotnostjo zalivala rože, je rekla. Ker je v zadnjem času večkrat izginila iz mojega življenja, se mi je spet porodil dvom v to, ali je vredno še naprej razmišljati o njeni odstranitvi. Izkušnje so me učile, da se njeno obdobje začne v drugi polovici leta, ko me kliče skoraj vsak dan in mi ne pusti dihati. Ne, če hočem spet normalno zaživeti, moram načrt speljati do konca.

 

Poklicala je nekaj dni pred povratkom. Naj pridem na obisk takoj, ko se vrne domov. Odkrila je zdravljenje z morsko vodo.

Čez usta sem si zavezal šal in si nataknil rokavice, iz predala vzel mapo, na kuverto s spremenjeno pisavo napisal Mirin naslov, vstavil reklamo za knjigo, potem pa zalepil z lepilom. Vse sem počel skrajno previdno. Saj ne, da bi me bilo strah natančne policijske preiskave, a že velikokrat sem na televiziji videl zgodbe o  zločincih, ki so jih dobili zaradi najbolj neumnih napak.

Na pošti sem dodal znamko in vse skupaj vrgel v nabiralnik. Nisem se bal analiz pisave in DNK iz sline. Mira je nekaj let prej odkrila ločevanje odpadkov in od takrat naprej odpadni papir metala v škatlo pri kuhinjskih vratih. Od tam bom lahko ob naslednjem obisku neopazno vzel to kuverto.

Ko se je vrnila, je vse steklo hitreje, kot sem upal. Po pozdravih in navdušenem opisu dopusta je na moje vprašanje o morski vodi le zamahnila z roko:

»Brez veze, glej raje tole!« Pred obrazom mi je mahala z znanim gobjim letakom. »To želim imeti. Takoj danes grem po knjigo, jutri pa v gozd. Jelka bo šla z menoj.«

Na zunaj sem ostal hladen. Opozoril sem jo na nepoznavanje gob, na to, da knjiga ne more nadomestiti izkušenj, na to, da ni več mlada in da bo jutri najbrž deževalo. A nič je ni moglo omajati. Odkrila je gobe.

Prazna kuverta je ležala na vrhu odpadnega papirja, kot sem pričakoval. Mira je vsakih deset, petnajst minut odšla v dnevno sobo pogledat ,ali je maček dobro, in takrat sem kuverto zlahka pobral in vtaknil v žep. Manjkajočega papirja ne bo nikoli opazila. Kadar se je škatla napolnila, sem jo moral jaz odnesti dol in jo izprazniti v zbiralnik za papir.

Ko sem se poslavljal, sem ji med vrati še enkrat na ves glas ponovil vse svoje pomisleke v zvezi z gobarjenjem. Vedel sem, da bo njena radovedna soseda prišla vleči na ušesa, kaj se dogaja na hodniku. Če jo bo kdaj kdo vprašal, bo lahko vsakomur potrdila, da sem nasprotoval Mirinemu gobarjenju.

Doma sem kuverto raztrgal na drobne koščke in jih vrgel v straniščno školjko. Gledal sem, kako jih odnaša voda in bil ves kot v transu. To je to. Zdaj gre končno zares.

 

Popoldne sem se odpeljal na podeželje. Pred leti, ko sem več zahajal v družbo, smo z znanci nekajkrat pripravili gobji piknik na obronkih Pohorja. Ta druženja so mi ostala v najlepšem možnem spominu. Vedno smo ostali v naravi cel dan. Najprej smo nabrali gobe, jih potem pripravili in pojedli. Proti večeru smo bili v glavnem vsi že pošteno okajeni in nikoli se ni zgodilo, da ne bi našel kakšne ženske, s katero bi po povratku v mesto nadaljeval zabavo v dvoje.

Živo sem se spomnil trate, na robu katere so v šopih rasle lepe rdeče mušnice, kakšnih sto metrov proč pa tudi zelene. Zelenih nekoč ne bi prepoznal, a v moji takratni družbi je bilo nekaj izkušenih gobarjev, ki so me podučili. Čudovita bitja so, tele gobe. Lepih barv, najrazličnejših oblik, nekatere odličnega okusa. Navsezadnje pa v težavah, kot so moje, postanejo tudi najkoristnejše prijateljice.

Travnik je bil bolj zaraščen, kot sem ga imel v spominu, a vendarle isti. Na robu, pri gozdu, je še zmeraj stala vegasta nadstrešnica, pod katero smo včasih sedeli in pripravljali gobe za pojedino. Postal sem otožen, ko sem se spomnil, da sem nekoč imel prijatelje in znance in da nam je bilo skupaj lepo. Ampak najpomembneje je, da sem lahko spet z optimizmom gledal v bodočnost.

Napotil sem se naravnost tja, kjer sem nekoč več let zapored videval mušnice. Bile so tam. Rdeče in zelene.

 

Naslednji dan me je poklicala kmalu po poldnevu.

»Pridi pogledat, koliko gob sva našli. Cele kupe. Sosedam sem jih že pokazala. Sploh niso mogle verjeti, da je to možno. Pripravila bom ogromno jedi, nekaj gob pa bom shranila za jutri. Gobe so najbolj zdrava hrana na svetu.«

Njeno navdušenje bi me običajno spravilo v bes. A ne takrat.

Nataknil sem si rokavice, mušnice skrbno narezal, jih spravil v vrečko in potisnil v žep. Gobe sem moral samo na skrivaj pomešati med tiste, ki jih bo shranila za jutri in potem počakati, da narava opravi svoje.

Med hojo skozi mesto sem že tisočič v mislih predelal ves dotedanji in bodoči scenarij. Res sem amater in res bodo med prvimi osumili tudi mene. Po preiskavi pa bodo ugotovili, da nimam ničesar opraviti z dogodkom. Ne bodo me dobili! Rekli bodo, da je bila nesreča. Še najbolj me je skrbelo, ali bom zmogel napraviti dovolj skrušen obraz, ko mi bodo povedali za njeno nenadno smrt. Nobenih težav z vestjo nisem imel. Ko babe ne bo več, bom lahko spet normalno živel. Verjetno ne bom edini, ki si bo oddahnil. Še marsikomu bom naredil uslugo.

Pred njeno hišo so stali rešilni in policijski avto ter skupina ljudi. Prepoznal sem le Mirino radovedno sosedo, ki je vedno vohunila po hodniku, včasih pa tudi prišla k njej na kavo. Kaj hudiča je zdaj to? To bi se moralo dogajati jutri, ne zdaj.

Reševalci so iz hiše prinesli nosila, pokrita z belo tkanino, in jih potisnili v rešilca. Kar vedel sem, kdo leži na njih. Ko je avto odpeljal, so se policaji vrnili v hišo, jaz pa sem ves iz sebe stal ob gruči in nisem vedel, kaj naj. Opazila me je Mirina objokana soseda.

»Joj, gospod, kakšna nesreča. Vsega sem jaz kriva. Gospa Mira mi je pokazala tiste čudovite gobe in se kar sama ponudila, da mi bo podarila nekaj jurčkov in lisičk za juhico. Gospa je bila tako prijazna, doma jih je nekaj dala v skledo in mi jih želela kar takoj prinesti.« Solze so ji curkoma lile po licih. »Ko je šla po stopnicah, so se ji gobe stresle po tleh, stopila je nanje, pa ji je spodrsnilo.«

»Ta prekleta gnusoba zna biti zelo spolzka,« je z namrščenim čelom pripomnil moški, ki je stal ob nama.

»Revica je bila že v letih, ni se mogla ujeti za ograjo, kar skotalila se je navzdol,« je hlipala soseda.

Presenečenja mi ni bilo treba igrati. Bil sem zaprepaden. Nesreča z gobami bi morala biti moja zasluga. Kuzla, ravno zdaj je morala odkriti drsanje po stopnicah.

 

Pustil sem jokajočo sosedo pred hišo in omotičen od šoka šel proč. Vrečko s strupenimi gobami sem besno zabrisal v najbližji koš za smeti. Še nikoli nisem bil tako razočaran. Prekleta baba, vedno je gledala le nase, še ob smrti. Ni mi privoščila zadoščenja, da bi svet odrešil njene prisotnosti. Ne, morala se je kar zvaliti navzdol, vešča butasta.

Tega, da je njena smrt zame velikansko olajšanje, sem se zavedel šele po pogrebu. Ta zmešanka me ne bo več sekirala. A še zmeraj me je jezilo, da sem v načrt z gobami zastonj vložil toliko časa in energije.

Morda pa vendarle ni bilo zastonj. Spomnil sem se na Boruta, ki se mi je predlani posmehoval, ko se mi je na upokojenskem izletu strgala zadrga in nisem mogel več zapreti šlica. Tam na robu pohorskega travnika je ostalo še veliko zelenih mušnic.

Iz žepa sem potegnil telefon, poiskal v imeniku številko, poklical in z nasmeškom čakal, da se bo oglasil. Prasec.

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s