Sedel sem na stopnicah pred bolnico in čakal, da se prijateljica vrne z zdravniškega pregleda. Nisem šel z njo v čakalnico, ker mi že ob pogledu na dolge hodnike, pastelno pobarvane stene, blede obraze čakajočih in vonjave kemikalij postane slabo.

Nekaj metrov od mene je ustavil taksi. Izstopila je starejša ženska, taksist pa je na pločnik zložil pet precej velikih kovčkov. Nekaj mi je reklo, naj vstanem in odidem čakat kam drugam, a obsedel sem. Ženska je, kljub temu, da sem gledal proč, seveda stopila naravnost do mene.

»Joj, kakšna sreča, da tako prijazen fant sedi točno tukaj. Zagotovo mi boš pomagal odnest prtljago gor po stopnicah do vhoda v bolnico, kajne? Zelo težka je, veš, sama ne bom zmogla.«

Govorila je nemško.

»Kako pa ste vedeli, da razumem nemščino?«

»Eh, v tej vaši prijazni deželici vsi govorite nemško« je zažgolela. »Vsi ste tako srčkani in ljubeznivi. Kot pri nas. Z možem, ki leži tu notri, sva iz Hamburga. To je v Zvezni republiki Nemčiji, veš.«

A bejž no, jaz sem pa mislil, da je to nekje med Vidmom pri Ptuju in Cirkulanami.  Pred bolnišnico je bilo res veliko ljudi.  Le kako je med vsemi našla prav mene?

»Svakov bratranec ima prijatelja, ki je bil pri vas na dopustu pred leti.«

Da ni slučajno prišel enainštiridesetega.

»Kar naprej je hvalil vašo deželico in tako sva se z možem po dolgem premišljevanju letos odpravila k vam. Bilo je krasno. Sonček cele dneve, pa planince, pa srčkano morje, pa tako lepa mesteca, pa vinček, pa hranica. Mmmm, gibančice. Da o najprijaznejših ljudkih na svetu sploh ne govorim.«

No, zdaj je začela še s pomanjševalnicami. Kot moja teta Zofi.

»Upam, da niste zapravili preveč evrčkov v naši prelepi deželici« sem sarkastično pripomnil, a me sploh ni slišala. Kar mlela je naprej.

»Štirinajst dni sva bila tukaj, videla sva vse, spoznala milijonček prečudovitih ljudi. Vse je bilo prekrasno do sinoči. Možu sem rekla, da si morava za zadnjo večerjico privoščiti malce več, zato sva cel večer sedela v hotelski restavraciji. Natakarčki so se sukali okoli naju, vsi so bili tako zelo prijazni.«

Jasno, zakaj bi bili natakarji izjeme, če smo tukaj ja vsi tako fini in prijazni. Baba!

»Šef strežbe je imel tako lepe modre očke, pa tanke brčice, vsakih nekaj minutk je prišel spraševat ali še kaj potrebujeva. Mož ne pleše, zato je šef tudi zaplesal z menoj. Ravno med enim krasnim tangom je moj mož nenadoma vstal in zakorakal proti nama, takrat pa mu je spodrsnilo in je padel, ter močno udaril z glavco ob tla. Na srečo ni bilo nič hujšega, a smo ga z rešilcem vendarle odpeljali v bolnico, kjer je čez noč ostal na opazovanju.«

Dedec je najbrž to naredil zanalašč, da bi preživel mirno, tiho noč v bolnici. Spustil sem zrak skozi zobe, kar si je razlagala kot izraz sočutja.

»Kot rečeno, nič hudega ni, čez urco ali dve ga bodo odpustili. Ravno pravi čas, da ujameva letalce. Zjutraj sem vse najine stvari spakirala v te kovčke, potem pa je zelo prijazen receptorček poklical taksi. Ko bi ti videl, kako prijazen je bil šele taksistek. Pripovedoval mi je zanimivosti o vseh prelepih stavbicah, mimo katerih sva se peljala. Lepo ga je bilo poslušati, imel je čudovit žametni glasek. Rekel je, da je takoj zjutraj, ko se je prebudil, začutil, da bo danes prav poseben dan in da bo spoznal nekoga čudovitega. Ko je zagledal mene, je takoj vedel, da ga njegov čut ni pustil na cedilu. Meni na čast je tudi vso pot do sem na radiju vrtel le nemške šlagerje. Skupaj sva zapela. Imel je krasen posluh. Rekel je, da …«

Ob vseh teh bedarijah bi izgubil potrpljenje še svetnik. Jaz nisem svetnik, zato sem skočil pokonci, si potisnil najmanjši kovček pod pazduho, pograbil z vsako roko po dva večja in odhitel po stopnicah navzgor proti bolnišničnem vhodu. Kljub veliki teži, ki sem jo nosil, sem preskakoval po dve, tri stopnice. Nemka je nekaj vpila za menoj, a na srečo je prav takrat po ulici pripeljal rešilni avto z vključeno sireno.  Ob njenem zavijanju sem z užitkom zavzdihnil. Pravi balzam za utrujena ušesa!