Piše: Andrej Lutman

Zbornik IV

Literarno društvo Sončnica, Rogaška Slatina, 2017.

Talib Abdul Almir, Iračan, Djoko Zdraveski, Makedonec, Slobodan Petrović, Srb in Vladimir Podgajski, Hrvat so štirje gostujoči ustvarjalci v zborniku, kjer svoje prispevke objavlja trideset oseb, ki prijateljuje z literarnim društvom. Njegova predsednica Erna Ferjanič v uvodniku potoži, da se je sodelovanju kljub povabilu odzvalo manj domačih ali vsaj bliže Rogaški Slatini delujočih. Glede na to, da društvo praznuje toliko let, kolikor zbornikov je bilo objavljenih, je udeležba vzpodbudna.

Odsotnost nekaterih poudari Milan Vincetič v pesmi z naslovom Knjigar, ki se konča z vrsticami: „in prevreta kava / ki mu kaplja kaplja / na zariple prsi // v katerih ga stiska / kot je on ni še nikoli“. Prisotnost čiste ljubiteljske zagnanosti pa odraža dejstvo, da v zborniku ni oglasov ali navedkov pokroviteljstva, kar je dokajšnja redkost.

V prispevkih prevladuje pesemski način izražanja. Vsaj zanimivo pa tudi pomenljivo je dejstvo, da se mnoge osebe poleg izpisovanja izražajo še na likovni način, pa so njihove pesmi mnogokrat vzbujene s prizori iz narave. Primer tega so lahko zadnje vrstice pesmi Tolmun, ki jo je prispeval lončar Rok Komel: „Tolmuni se nasmihajo vrtenju. / Le otroci zagonetni / tulijo tu v tundri“. Najizrazitejši likovni ustvarjalec je Stane Jagodič, ki objavlja starejše, že objavljene pesmi. Je tudi najstarejši sodelavec, saj mu je tiskarska škratka zapisala letnico rojstva 943 (devet sto triinštirideset).

Mnoge hudomušnosti, duhovitosti in vzroke za dobro voljo izraža kar nekaj sodelujočih; pravzaprav prevladujejo, kar poudari veselost, ki jo izraža tudi rastlina, po kateri je poimenovano društvo. Izstopa aforist Toni Babič. Eden njegovih je tudi: „Bolj človeško je izgubiti zavest, kakor zavist“.

Zapise, ki so na meji med pesmijo in črtico, je prispevala Simona Kopinšek. Ob tem je razveseljivo, da v samopredstavitvi najavlja izid nove knjige in podatek o nastajanju še vsaj dveh.

V zvezi s podatki o sodelujočih je opazno, da se v predstavitvah pojavlja tako imenovano skrivno oglaševanje, kar pa ni odbojno, saj izraža večnivojsko stvariteljstvo. Glede na to, da so dodani hišni ali spletni naslovi, se lahko mnoge naroči ali povabi k zasebnejšemu sodelovanju oziroma nastopanju, se pri njih zagotovi kako knjigo ali drzno izmenjavo lastnih stvaritev.

Ker zbornik ni omejen na zvrsti ali sloge, so prispevki namenjeni tudi mladini. Izstopa pedagoginja Samanta Žibert, ki popelje v živalski vrt pred domačimi durmi. Pomenljiva je pesem Kokošji red, ki se začne skorajda seksistično: „V kokošnjaku zmeda vlada, / je kura vsaka glavna rada, / ko petelin se pojavi, / med kokošmi red vzpostavi“.

Najdragocenejše prispevke objavlja Jožef Lipnik, slavist, rusist in doktor filologije, ki na primeru besede gnezdo predoči lepoto slovenščine, umeščene v širše gnezdišče, morda gnezdovje.

V zborniku je tudi nekaj prispevkov, namenjenih igranju oziroma gledališču. Prevladujejo skeči oziroma krajše igre, kar je seveda razumljivo, saj je poudarjen ljubiteljski pristop do izražanja. Izstopa Amalija Jelka Škrobar s skečem Ljubeznivi logar in s smešenjem oddaje s čestitkami in pozdravi, kot je čestitka Mojce Večfantove, ki ji prijateljice iz kluba z imenom Pusti mojega iz srca želijo prijetnih in zabavnih popoldnevov le s prvo osebe ednine.

A ker je v zborniku poudarek na tretjih osebah množine, zapis o zborniku pa je en sam, je prepotrebno poudariti, da se je pač nujno skloniti k sončnici, ji skrbno pregledati vsaj ali tudi skrite cvetne liste in ob tem spregledati, da prav prebiranje povzroči zorenje s sočnimi plodovi. Za tovrsten napotek lahko služi konec pesmi Klic tišine, ki jo je prispeval Branko Zupanc: „Tukaj pa sem svoboden, / sam ob kozarcu vina, / bos, z odpeto srajco, / gluh za klic od zunaj. // Ko me kliče le tišina…“

Andrej Lutman