Meje

Piše: Tanja Jerebic

Z mejami se vsakdanjem življenju srečujemo dobesedno na vsakem koraku. Spoštovanje meja je sestavni del in nujni predpogoj za normalno delovanje vsake civilizirane družbe. Slabo začrtane meje povzročajo nelagodje in kaos na osebnem področju posameznikov kot tudi širše skupnosti. Osebnostne meje zagotavljajo integriteto osebnosti v odnosu do drugih oseb in so temelj za psihično zdravje posameznika. Z njimi določimo smernice, kakšno obnašanje je za nas sprejemljivo s strani drugih, da se ob tem še počutimo varne, ohranimo samospoštovanje in naše vrednote.

 

Meja
Meja, Foto: Tanja Jerebic

Meje so tesno povezane z avtoriteto, da bi jo lahko spoštovali mora biti verodostojna … Avtoriteta je med ljudmi skrajno nepriljubljen pojem, ker slediti avtoritativnim normam pomeni podrejati se. Podrejamo se praktično vsi, in sicer celo na področjih, kjer se tega sploh ne zavedamo, a tudi če se podrejanja zavedamo, ga ne občutimo kot prisilo ali nasilje nad nami, naša integriteta ostane ob tem nedotaknjena. Če podam primer javnega prevoza, smo potniki podrejeni uslužbencem javnega prevoza, pa tudi uslužbenci so podrejeni hierarhično drug drugemu. Za dosledno izvajanje organizirane dejavnosti morajo biti tako potniki kot zaposleni podrejeni avtoriteti, ki je določila vozni red. Ob neupoštevanju avtoritete slednjih, bi vlaki in avtobusi vozili po zelo nepredvidljivem urniku. Samoljubni potnik ima vedno možnost, da se avtoriteti upre oz. je ne upošteva, ampak vlak oz. avtobus bo preprosto odpeljal brez njega …

V kolikor se avtoriteta sprevrže v zlorabo moči, je ni potrebno več spoštovati, temveč se je treba upreti! Vendar se je potrebno zavedati, da avtoritete v nobeni obliki organizacije ni moč izničiti, saj pri reorganizaciji vznikne ponovno v spremenjeni obliki, kajti organizacija česarkoli brez avtoritete ni možna. Ali kot je zapisal Friedrich Engels*: »Prav povsod nadomeščata neodvisno delo posameznika kombinirana dejavnost, prepletenost med seboj odvisnih procesov. Kdor pa pravi kombinirana dejavnost, pravi organizacija; ali pa je organizacija mogoča brez avtoritete?«

Kot lahko v teh dneh prebiramo v dnevnem časopisju, so naši državniki osupli nad odločitvijo evropske komisije, da ne bo podala mnenja glede nespoštovanja sodbe Haaškega sodišča s strani Hrvaške glede arbitraže pri določitvi meje med državama. Arbitražna razsodba ni posebno ugodna ne za eno ne za drugo stran. Je nekakšen kompromis, ki še najmanj zadovolji prebivalce ob meji, ki bi jih ob izvedbi sporazuma zaobšla in jih proti svoji volji prestavila v sosednjo državo. Zakaj smo torej priča tolikšnemu zgražanju vladajočih? Ker neupoštevanje pravnega reda s strani evropskih institucij ter ostalih članic pomeni, da smo že leta podrejeni avtoriteti, ki je ostali ne upoštevajo in nimajo za zavezujočo. Avtoriteta v bistvu spodbija samo sebe, ko dovoli, da se njen zakon ignorira. Takšno obnašanje pa je v odnosu do Slovenije ponižujoče in razžalitev podrejene države. Ob morebitni tožbi Hrvaške se nam tako lahko upravičeno zastavlja vprašanje o njeni smiselnosti. Kdo nam sploh še lahko zagotavlja, da bi v primeru dobljene sodbe ista avtoriteta, v katero nihče več ne verjame, poskrbela, da bi se sodba tudi dejansko izvršila, kajti zakon je že sedaj na naši strani, vendar ga ne avtoriteta ne podrejene članice ne upoštevajo? In kaj bi se zgodilo v primeru vojne, če pride do spopada med dvema članicama NATA, kot sta recimo Slovenija in Hrvaška? Ali bi Nato polovico vojakov dodelil prvi, polovico drugi državi? Bi morda odločil, da v spopadu ne bo sodeloval, kar je precej verjetneje? Z drugimi besedami to pomeni, da vlagamo denar v tisto vojsko, ki je morebiti nimamo … Na nek način gre torej tudi za vprašanje smisla.

S podobnim problemom se državljani srečujemo dnevno na osebni ravni. Upoštevanje osebnih meja je stvar omike in olike. Noben vzgojen izobražen državljan ne bo recimo sosedu gledal v spalnico, postaval točno pod njegovim oknom, še zlasti ne, če je to njegov edini prostor pa tudi zadrževal se ne bo v njegovi bližini namenoma, če ve, da se ga oseba boji.

Stvar se dodatno zaplete pri osebah z zmanjšano stopnjo zavedanja kot pri osebah z motnjami v duševnem razvoju ali recimo, kot se dogaja na Kotnikovi, z uživalci drog. Avtoriteta očitno nima nobene pristojnosti ne mehanizmov, s katerimi bi državljanom lahko zagotavljala varnost in ščitila osebno dostojanstvo posameznikov. Kaj storiti v podobnih primerih, ko so ljudje preprosto nevzgojeni ali zadeti ali uživajo v tem, da drugega razvrednotijo? Ko se spravi nate gruča neolikancev?

Torej lahko strnem, vzgoja državljanov je še najboljša pot do življenja v lepši, varni ter ljudem prijazni družbi s psihično zdravimi posamezniki. Ko sem bila otrok, sem imela doma zbirko poučnih knjig, ki sta jih napisala Emilija in Silvio Ružić. Ena izmed šestih knjig je imela naslov Bonton za otroke. Rada sem prebirala zgodbe o Vojku in Nadi in žal mi je, da jih, kot lahko opažam, niso vsi.

Da ne bom pristranska in citirala le predstavnikov sodobne teorije komunizma, bom za konec vključila še enega svetnika, kajti zdrava pamet je dokaj univerzalna in precej bolj združljiva med vedami, kot si morda mislimo. Anton Martin Slomšek je zapisal: »“Iz dobre šole rastejo boljši časi, iz slabe pa slabši. Časi so taki, kakršni so ljudje. Boljših ljudi pa ne bo, dokler ne bo dobro vzgojenih otrok”. «

In nevzgojeni otroci nekega dne odrastejo v neodgovorne neolikance, če smem dodati.

*Vir: https://www.marxists.org/slovenian/marx-engels/1873/03/o_avtoriteti.htm

Leave a Reply