Piše: Tanja Jerebic

V sredo so na nacionalki predvajali zanimiv film o begunski problematiki, ki s pravšnjo mero finskega humorja in grenkobe razkriva, kako deluje migrantska politika v EU.

Finci po rezultatih anket veljajo za najsrečnejši narod. Kakopak je za narodovo srečo potrebno imeti urejeno in varno življenje. Imajo enega najkvalitetnejših socialnih sistemov v Evropi, bolj ali manj brezplačno zdravstvo, mladi do 30. leta imajo zagotovljene službe, kvaliteten izobraževalni sistem, urejeno stanovanjsko politiko, zato se redko kateri Finec odseli od doma po 18. letu. Od lanskega januarja Finska izvaja pilotni projekt uvedbe UTD. Življenjskemu standardu primerno so Finci zelo zaupljiv narod; sumničavost je pač pogojena s slabimi izkušnjami z ljudmi v okolju, kjer se nezaupljivci nahajajo. Slabši kot je eksistencialni položaj naroda, večja sta tekmovalnost in nezaupljivost. Na Finskem imajo tudi zelo zaostreno regulacijo na področju prodaje alkoholnih pijač. Čeprav podatki iz leta 2014 kažejo, da so Finci glede na popito količino alkohola šele na 24. mestu — Slovenci so na 9. — lahko vseeno rečemo, da imajo na tem področju nekaj težav, še zlasti ob pijansko obarvanih vikendih. Zaradi visoke obdavčitve alkohola, romajo ob koncih tedna z ladjami v Talin, od koder se vračajo s polnimi bisagami opojnih tekočin. Imajo pa še hujšo težavo, ki je morda povezana prav s tem, po številu umorov na prebivalca za leto 2010 se med evropskimi državami uvrščajo v sam vrh, in sicer na 9. mesto, kar je za srečno populacijo dokaj nenavaden podatek …

Ob vsem hvalisanju o sreči, se vedno najde kakšen Tinček, kot ga poznamo recimo iz filma Moj ata, socialistični kulak, ki sistem ožigosa s slabim pečatom. Tokrat se je evropske neučinkovite migrantske politike že drugič lotil filmski mojster absurdnega humorja Aki Kaurismäki. Sirski begunec Khaled se med tovorom pritihotapi v helsinško pristanišče. Zaprosi za azil, vendar ga birokrati zavrnejo. Vklenejo ga in v spremstvu policije odvedejo v pripor, kjer naj bi počakal do deportacije na turško-sirsko mejo. Uspe mu pobegniti, zatočišče in službo pa najde pri neuspešnem lastniku restavracije, ki mu preko nadebudnega hekerja priskrbi lažno osebno izkaznico. Prebija se iz dneva v dan, dokler rasistični nestrpnež, ki ga je že večkrat napadel, ne zapečati njegove usode. Iz filma sicer ni razvidno, ali Khaled umre, vendar nazorno pokaže napake v sistemu, kako se države na prefinjen način otepajo in znebijo upravičenih prosilcev za azil in na težave z naraščajočo nestrpnostjo v Evropi, ki jo spodbuja populistična antimigrantska politika.

V prihajajočem tednu bomo obeležili svetovni dan beguncev. V okviru 9. Festivala migrantskega filma, ki ga organizira Slovenska filantropija, si bo na različnih lokacijah po Sloveniji mogoče ogledati filmske projekcije tragičnih begunskih zgodb.

Konec junija naj bi Evropski svet znova prepesnil že IV. Dublinsko uredbo, ki povzroča sive lase tako beguncem kot filantropom. Upajmo, da bo tokrat zasnovana pravičnejše, da države ne bodo mogle več prelagati odgovornosti za humanitarno katastrofo druga na drugo, kot se je to pripetilo z ladjo Aquarius in kot se bo najbrž tudi z vsemi ostalimi, ki ji bodo še sledile …