Piše: Tanja Jerebic
Ko kdo reče, da obmorska klima dobro dene mojemu zdravju in se prepričam, da je res tako, ne morem mimo vprašanja, katere so tiste komponente, ki jo tvorijo. Poleg onesnaženosti zraka v kraju, kjer živim — Maribor je pač med najbolj onesnaženimi mesti v Sloveniji in 5 km iz centra ni veliko bolje — sem zadnjič z jase, kjer pijem jutranjo kavo, prvič ugledala strehe garaž pred blokom, ki jih imam praktično že ves čas nekaj metrov pred nosom. Narejene so iz zdaj že dotrajane in preperele azbestne kritine …
Azbestno rudo so kopali predniki že pred 4000 leti, a sta se množična proizvodnja in uporaba azbesta drastično povečali šele konec 19. stoletja z razvojem industrije in naraščali vse do leta 1975. Zaradi nizke cene, odpornosti na kisline, lužila in visoke temperature so bili azbestni izdelki najbolj priljubljeni v gradbeništvu. Azbest dodajajo gradbenemu materialu, da bi izboljšali njegove lastnosti. Ista kemijska struktura, ki viša gradbenim materialom kvaliteto, je po drugi strani karcinogen za telo. Kljub popolni prepovedi proizvodnje, prodaje in uporabe azbestnih izdelkov od leta 2003 dalje, se še danes ponekod uporabljajo vodovodne cevi, strešne kritine, tesnila iz azbesta …
Beseda azbest označuje 6 naravnih mineralnih vlaken v dveh skupinah. Serpentini, kamor spada krizotil ali beli azbest, imajo dolga krhka zvita elastična vlakna in predstavljajo 90 % vse porabe azbesta. Amfiboli so trda paličasta lomljiva vlakna in zajemajo rjavi azbest (tremolit), modri azbest (krokidolit), amozit, antofilit ter aktinolit. Vlakna iz obeh skupin so nevarna predvsem za pljuča, medtem ko škodljivost azbesta v pitni vodi in hrani zaenkrat še ni dovolj raziskana, vendar je znano, naj bi v manjšem obsegu povzročala tudi raka prebavil, in sicer v enem primeru na 100.000 prebivalcev. Med vdihavanjem zraka preidejo vlakna v pljuča in se nalagajo v obliki usedlin na različne načine. Manjša vlakna se iz pljuč izločijo z izkašljevanjem ali preko prebavil, druga prodrejo globje v pljuča, se zapičijo v tkivo in povzročijo rane, ki se celijo z brazgotinjenjem. Brazgotinasti predeli niso več zmožni vsrkavati kisika, zato se z vsako novo brazgotino zmanjša kapaciteta pljuč, kar sčasoma privede do popolne odpovedi organa. Sicer drži, da so za razvoj azbestoze in mehanskih poškodb pljuč bolj nevarni amfiboli kot serpentini, vendar so pljuča z nenehnim izpostavljanjem belemu azbestu prav tako preobremenjena z izločanjem vlaken kot pri prvem primeru in zato prav tako podvržena kemijskim poškodbam, ki vodijo do vseh ostalih z azbestom povezanih bolezni kot so: pljučnica, pljučni rak, rak poprsnice in potrebušnice, rak prebavil … Skratka vdihavanje belega azbesta, iz česar je narejena valovita strešna kritina, dokazano povzroča raka na pljučih pri živalih. Trdni dokazi, da bi povzročal isto bolezen pri ljudeh, ne obstajajo iz preprostega razloga; ker so tovrstni poskusi na ljudeh prepovedani!
S prvimi primeri azbestoze so se v Angliji ukvarjali že leta 1906, vendar od vednosti do prepovedi vsake dobičkonosne snovi vselej mine okroglih 100 let. Prav tako so v Nemčiji že leta 1938 sumili na povezavo med azbestom in pljučnima rakom. Azbest je tihi ubijalec. Od izpostavljenosti azbestnim vlaknom do vidnega izbruha pljučnih bolezni mine 15 in več let …
Življenjska doba strešnih kritin iz azbesta je med 35 do 45 let, vendar so tiste, ki so še ostale v uporabi na nebivalnih objektih popolnoma preperele in so ’tempirane bombe azbestnega prahu’. Zakon je absurden. Na eni strani prepoveduje uporabo azbesta, po drugi dopušča izdelke, ki so bili v času sprejetja zakona že v obtoku. V Salonitu so prenehali izdelovati azbestno kritino leta 1996, kar pomeni, da bodo škodljiva vlakna še dolgo letela po zraku … Nekaterim ljudem ni mar ne zase ne za druge, zato je utopično čakati na čudež, ki bi jim prižgal iskrico v glavi. Vsi, ki nam je mar, bi morali zahtevati spremembo zakona!
Viri:
AZBEST, nikoli dokončana zgodba
http://www.podnebna-prevara.si/Zelene_lazi/Azbest-1.html