Drugo jabolko ali zakaj reveži umirajo prej

Piše: Tanja Jerebic

Pred nekaj meseci sem prejela vabilo statističnega urada za sodelovanje v anketi o ugotavljanju višine dohodkov in kazalnikov stopnje tveganja revščine v Sloveniji za letošnje leto. Skratka nekaj v zvezi s tem, ali nam gre letos bolje kot prejšnja leta in koliko nameravamo privarčevati, vložiti v večja hišna popravila, obnovo stanovanj, nakup bele tehnike, avtomobilov ter nepremičnin, zapraviti za počitnice, imamo kaj jesti, obleči …

Reveži
Drugo jabolko, Foto: Tanja Jerebic

Nisem anketna navdušenka, sodelovala sem izključno zaradi vabila, naj zastopam svoj družbeni sloj … Med reševanjem vprašanj mi je kmalu postalo jasno, da so možni odgovori podani na način, ki moj sloj ne le izključujejo, temveč se mu želijo ogniti v kar največjem loku. Karkoli si obkrožil pri večini vprašanj, bi človek lahko dobil zmotno predstavo, da tudi socialno najšibkejšim sploh ne gre tako slabo, kar preprosto ni res!

Vsak anketiranec je imel na zaključku vprašalnika možnost predlagati spremembe, a je bil s tem seznanjen šele v zadnjem koraku, hkrati pa ni imel dostopa do ponovnega vpogleda v že rešena vprašanja … Kaj naj jim torej predlagam, naj skušajo sestaviti nov vprašalnik za ugotavljanje revščine, ne luksuza?

Za jasnejšo sliko bom po zgledu ankete podala karikiran primer vprašanja z vnaprej sugeriranimi odgovori: »Koliko nameravate letos nameniti za obnovo svojega doma?« Obkrožite lahko tri možnosti: nad 30.000 EUR, od 10.000-30.000 EUR, manj kot 10.000 EUR. Če revež obkroži zadnji odgovor in še dva dodatna, na primer, da ima kaj jesti in ne hodi nag po cesti, je po podatkih statistike že na konju … V sredini junija nisem bila prav nič presenečena nad rezultati lanskoletne ankete, da je tveganje revščine upadlo in so gospodinjstva premožnejša v primerjavi z letom poprej. Toliko o subtilnih metodah statistike …

Z vidno razliko, vendar v podobnem slogu statistika beleži popis premoženja državljanov. Medtem ko želijo reveže čimbolj skriti, hočejo njihove nepremičnine kar najbolj obelodaniti in prikazati večje, kot so v resnici, da jih lahko bolje obdavčijo, jim zaračunajo višje stroške upravljanja, vzdrževanja ter jim glede na kvadraturo odmerijo višjo zavarovalnino. Geodetska uprava hrani popolno podatkovno bazo o vpisu vseh nepremičnin v zemljiško knjigo, a glej ga zlomka, ko je treba občini plačevati prispevke za stavbna zemljišča, se zapisi premožnejših poskrijejo in ne dosežejo baze javnih podjetij za upravljanje s stavbnimi zemljišči. Ko revež kupi nepremičnino od takih prodajalcev, misli lahko le dvoje; da njegovo stanovanje lebdi meter nad zemljo ali da je to nek arbitraren davek, ki ga ne plačujejo vsi, saj ga nihče ne mori s položnicami, ker je v bazi neviden … Brezposelni so, mimogrede, opravičeni plačevanja tega prispevka. Vsaj nekaj!

V juniju je uspelo tudi upravnikom stanovanjskih zgradb posodobiti podatke o nepremičninah z zapisi na Geodetski upravi. Tako sem dobila novo položnico za plačilo rezervnega sklada z zneskom, ki bo odslej za 114 % višji od dosedanjega. Zakonsko je namreč določeno, da se pri izračunu stavbnih zemljišč, rezervnega sklada, obnovi stavb (na primer fasade, strehe …) in nekaterih drugih stroških upošteva bruto površina stanovanja, kamor so všteti tudi kletni prostori. Če bi sestavljala logično uganko, bi se glasila takole: »Kvadratura bruto površine moje nepremičnine je 30 m². Klet je za 2 m² večja od neto površine, torej od dejanske bivalne površine oz. stanovanja. Za koliko kvadratnih metrov bom preplačala dejanskost uporabne bivanjske površine med podpiranjem premožnejših?«

Zakoni v naši državi so absurdni, vendar ne naključno, služijo točno določenemu sloju populacije, in sicer najbogatejšim. Revni jedo manj kvalitetno hrano, polno strupov, ker si boljše ne morejo privoščiti, živijo v vlažnih in majhnih stanovanjih, spijo v plastičnih posteljah, oblečeni so v obleke iz prav tako plastičnih materialov, ker so naravni predragi, vdihavajo azbestna vlakna, ker je gradnja z njimi cenejša. Revni so manj plačani za svoje delo, če sploh dobijo zaposlitev, imajo slabšo zdravstveno oskrbo, si ne morejo privoščiti počitnic, niso mobilni, ker živijo na obrobju in prihodnji rodovi bodo tudi slabše izobraženi. Reveži umirajo prej, ker morajo vedno plačati še drugo jabolko, tisto, ki ga je snedel bogatun.

 

Advertisements

Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s